Janša, Janez

Osnovno šolo je obiskoval v Žalni in na Grosupljem, klasično gimnazijo pa v Stični. Obramboslovje je študiral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, na kateri je leta 1982 diplomiral. Po študiju je postal pripravnik na tedanjem Republiškem sekretariatu za obrambo in tam opravil strokovni izpit. Konec leta 1982 je bil imenovan za predsednika komisije za SLO in DS v okviru tedanje mladinske organizacije (ZSMS). V 80. letih je postal član ZSMS, pisal je kritične članke o stanju tedanje družbe za Mladino in Časopis za kritiko znanosti ter postal politični disident. Maja 1988 ga je aretirala Služba državne varnosti, čemur je sledil proces proti četverici, ki je dal zagon demokratičnim spremembam v Sloveniji. Januarja 1989 je sodeloval pri ustanovitvi Slovenske demokratične zveze (SDZ), najprej je bil izvoljen za njenega podpredsednika, nato za predsednika sveta stranke. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je bil aprila 1990 na listi SDZ izvoljen za poslanca.

Maja 1990 je postal republiški sekretar oziroma minister za obrambo v prvi demokratično izvoljeni vladi. Pod njegovim vodstvom je nastal takšen obrambni sistem, ki je junija 1991 omogočil, da je Slovenija kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki in napakam v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JA ter se tako obranila pred agresijo JLA in razglasila neodvisnost. Reforma oboroženih sil se je šele tik pred vojno odražala v formalnih, zakonskih okvirih, predtem pa predvsem v namenu in vsebini oboroženih sil demokratične države. Po reformah oborožene sile nove države niso bile več Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije, ampak se je zaradi novega namena zgodila korenita preobrazba. Staremu okviru se je dala nova vsebina. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba – prišlo je do enega od ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, prišlo je do diskontinuitete. Kdor praznuje staro Teritorialno obrambo, praznuje tudi njen namen, ki ni bil zavarovanje osamosvojitve in demokratizacije, ampak varovanje totalitarnega režima, ki smo se mu v Sloveniji s prvimi demokratičnimi volitvami in ustanovitvijo samostojne države odpovedali.

»Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:

1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;

2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;

3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;

4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;

5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;

6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;

7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;

8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;

9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;

10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.«¹²¹

Tako so »enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij. Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.«¹²²