Osamosvojitveni plebiscit
V torek, 23. oktobra 1990, smo se z vladnim letalom pripeljali v Beograd. Uradno na srečanje s slovenskimi funkcionarji v zvezni vladi, organiziral ga je Ivo Vajgl. Neuradno pa na razgovor z Dobrico Ćosićem, tedaj največjim srbskim pisateljem in sivo eminenco Srbske akademije znanosti in umetnosti, pozneje predsednikom Miloševićeve Jugoslavije. Skupino smo sestavljali dr. France Bučar, dr. Jože Pučnik, dr. Dimitrij Rupel in jaz. S Ćosićem smo se na njegovem domu dopoldne dogovarjali o slovenski osamosvojitvi; popoldne pa še z nekaterimi člani srbske opozicije v njenih prostorih.
Tako Ćosić kot drugi so bili proti naši osamosvojitvi. To nasprotovanje so utemeljevali s svojimi srbskimi nacionalnimi interesi v Bosni, na Hrvaškem in Kosovu. Sicer so našo težnjo po osamosvojitvi oz. samostojnosti razumeli, tako da do nas niso bili sovražni. Zato smo se iz Beograda peljali z mešanimi občutki. Osnovno pa je bilo spoznanje, da moramo z osamosvajanjem začeti takoj. To je takrat pomenilo, da je treba razpravo o suvereni slovenski ustavi, ki se je vlekla in vlekla, prekiniti, nastopiti s predlogom zanjo v skupščini in doseči njen sprejem. S tem pa doseči že tudi formalno osamosvojitev Slovenije. Saj smo se že 1. maja 1990 pri dr. Bučarju (z njim še dr. Pučnik in dr. Jambrek ter midva s Spomenko) dogovorili, da mora biti ustava sprejeta najpozneje do 23. decembra, ko naj bi bil potrditveni vseslovenski referendum o njej.
Ovira pri tem je bila ta, da je moral dr. Bučar po že vnaprej določenem programu odpotovati v Ameriko in Kanado, na kar precej dolg obisk, od 28. oktobra do 9. novembra. Da ne bi zamudili niti trenutka, so se zato dr. Bučar, Spomenka in dr. Zagožen dogovorili, naj bo dvodnevni posvet/seminar poslancev Demosa sklican že na sam dan Bučarjeve vrnitve. Spomenka je napisala vabilo, Zagožen ga je kot vodja poslanskih klubov Demosa podpisal, Spomenkina tajnica pa odposlala 31. oktobra. Vabilo je vsebovalo štiri točke: 1. Strategija osamosvajanja Slovenije, 2. Odprta vprašanja o novi Ustavi RS (v PE ob 16. uri), 3. Obravnava predlogov za izdajo zakonov o zadrugah, privatizaciji podjetij, o Skladu Republike Slovenije za razvoj in Agenciji RS za privatizacijo, 4. Razno. Sklic referenduma o ustavi po tem vabilu torej ni bil na dnevnem redu posveta v Poljčah, še manj osamosvojitveni plebiscit. Člani (dr. Peter Jambrek, mag. Tone Jerovšek, dr. Tine Hribar) strokovne skupine, ki je pripravila osnutek Ustave RS, smo bili vabljeni le k 2. točki, za petek popoldne 9. novembra.
Vendar smo prišli že dopoldne, torej že k 1. točki o strategiji osamosvajanja. Člani vlade/izvršnega sveta od predsednika Lojzeta Peterleta, Igorja Bavčarja do drugih ministrov/sekretarjev so poročali o pripravah na osamosvojitev, predvsem o težavah z njo ter po svojem ekspozeju večinoma takoj odšli, s Peterletom na čelu. Niti slutili niso, kaj se pripravlja. Najbrž jim je bilo potem žal, da so nas tako hitro zapustili. Vse do konca osamosvojitvene točke, torej do odmora pozno dopoldne, o referendum in/ali plebiscitu ni padla niti beseda. Zakaj ne? Ker smo se člani strokovne ustavne skupine s Pučnikom tik pred začetkom posvetovanja dogovorili, da se ob 1. točki o tem še ne govori. Pač pa naj bi člani skupine spregovorili o plebiscitu in ga predlagali takoj po odmoru, ne da bi čakali na 2. točko in z njo povezano ustavno razpravo.
O tem smo se dogovorili skupaj z Zagožnom in Spomenko že prejšnji dan v Ljubljani. S svojim predlogom o plebiscitu naj bi nastopili že v okviru 1. točke. Toda postavil sem pogoj. Da moram prej govoriti z dr. Bučarjem, predsednikom skupščine, in Janezom Janšo, obrambnim ministrom, da bi od njiju dobil pristanek na čimprejšnji plebiscit, ne več vezan na referendumski sprejem ustave, drugače rečeno, ne na posvetovalni ali potrditveni, temveč na zakonodajno zavezujoči »referendum«, tj. plebiscit. Če Bučar in Janša ne bi pristala na ta in takšen plebiscit, sem vztrajal, bomo morali svoj nastop s predlogom plebiscita odpovedati.
Žal je Bučar zamudil, tako da se je posvet začel brez njega. Hitro sem se posvetoval s Pučnikom, strinjal se je, da je treba sklepanje o plebiscitu preložiti na čas po odmoru, saj med samo 1. točko, četudi se pojavi takoj, Bučarja ne morem pridobiti za plebiscit. Prišel je čez četrt ure, še ves utrujen od vožnje z letalom. Vseeno sem potem med odmorom, čeprav z nekaj napora, tako Bučarja kot Janšo prepričal v nujnost plebiscita (prvič, ker utegnemo sicer zamuditi najugodnejši, zgodovinski trenutek za osamosvojitev; drugič, ker nam grozi razkroj Demosa, če ne začnemo takoj uresničevati glavno točko njegovega programa). Tako je bila pot do našega osamosvojitvenega nastopa odprta, v soglasju z vodstvom Demosa, torej brez kakršnekoli zarote ali celo notranjega udara.
Po odmoru smo na posvetu nastopili v naslednjem zaporedju: Tine Hribar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Jože Pučnik, France Bučar itn. Sam sem plebiscit teoretsko utemeljil takole: smo v dobi, ko se širi globalizacija in z njo transnacionalne inštitucije in organizacije. Začenja se nova tekma pri obvladovanju sveta. Narod, ki v tej tekmi ne bo imel lastne države, ki v mednarodnih odnosih ne bo nastopal kot nacija (kot član Organizacije združenih nacij – ne narodov!), bo obtičal na subnacionalni ravni, podrejen okvirni naciji, v našem primeru Jugoslaviji, brez svoje lastne, tj. dejanske suverenosti. Torej kardeljevska teza o koncu nacij ne drži, narobe, čas nacionalnih držav šele prihaja. Zato iz tega procesa nikakor ne smemo izpasti, zamuditi svoje edinstvene priložnosti. Jambrek je nato izpostavil ustavno pravne, Jerovšek pa ustavno operativne temelje osamosvajanja. Pučnik je predlog z navdušenjem pozdravil, češ zdaj bomo pa res zajahali konja. Tudi Bučar je bil kljub zaskrbljenosti vzhičen. Vse to je poslance popolnoma prevzelo in sklep o osamosvojitvenem plebiscitu je bil sprejet z aklamacijo, z večminutnim ploskanjem. Popoldne je (naravnost z letala oz. s potovanja) prišel tudi zunanji minister dr. Dimitrij Rupel; sprva nas je opozarjal na vse nevarnosti, ki so prežale na nas, potem pa se je pridružil skupnemu razpoloženju.
Še istega dne, v petek zvečer, je Pučnik na Ptuju razglasil sklep o plebiscitu vsej Sloveniji, s tem pa tudi svetu.