Meja

S sprejetjem ustavne listine in zakona za njeno izvedbo je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država, za katero je prenehala veljati Ustava SFRJ. Prevzela je vse pravice in dolžnosti, ki so jih z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesli na organe SFRJ. Kot državne meje Republike Slovenije so bile določene mednarodno priznane državne meje dotedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delih, v katerih te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru dotedanje SFRJ. Pomembna naloga mobiliziranih enot TO je bila tako tudi usposabljanje mobiliziranih enot TO za varovanje državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Poveljstvo nove slovenske vojske, zlasti republiški sekretar Janez Janša, je pravilno presodilo, da bo morebitni vojaški udar ob osamosvajanju Slovenije namenjen mejnim prehodom Republike Slovenije s sosednjimi državami. Po načrtih za varovanje meje se je tik pred agresijo usposabljalo 2400 pripadnikov TO, kar pomeni, da jih je bilo toliko dejansko na položajih ali v neposredni bližini pričakovanih vojnih akcij. Varovanje je obsegalo globinsko varovanje meje ter nadzor in blokado pomembnih poti proti državni meji. Globinsko so varovali deset mejnih prehodov, s fizično zasedbo pa bi lahko odprli deset mejnih prehodov. To nalogo je TO opravljala skupaj z organi za notranje zadeve in obmejno milico. Med pomembnejšimi nalogami sta bili tudi načrtovanje in pripravljanje blokade enot in vojašnic JLA. Pri tem je v. d. načelnika RŠTO polkovnik Janez Slapar v poročilu Predsedstvu Republike Slovenije posebej poudaril, da se enote TO pripravljajo tudi na možnost, če bi JA poskušala težko tehniko, oborožitev in drugo pomembno opremo odpeljati iz Slovenije v druge republike. Enote TO so se zato pripravljale, da bi preprečile morebitno premeščanje odvzetega orožja TO iz skladišč na Slovenskem. Med vojno in bojnimi spopadi je bila zasedba meje oziroma mejnih prehodov, ki so jih nadzorovale slovenske oborožene sile, glavni strateški cilj nasprotnika, ki je zahtevo o vzpostavitvi režima na mejah, kakršen je bil pred 25. junijem, pogojeval in zahteval v vsakokratnih pogajanjih za vzpostavitev premirja. Zahteva je bila nenazadnje zapisana tudi v Brionski deklaraciji.