Hrvaška

Zgodovina slovenske državnosti, narodne emancipacije in osamosvajanja je iz zgodovinsko-političnih in kulturnih razlogov precej povezana z dogajanji med Hrvati. Naroda sta bila že v 16. in 17. stoletju združena v skupnih bojih proti otomanski nevarnosti (Andrej Turjaški, bitka pri Sisku 1593), slovenski in hrvaški podložniki so se skupaj upirali fevdalcem v času kmečkih uporov. Izvoljeni poslanci izmed Slovencev in Hrvatov so sodelovali v avstro-ogrskem parlamentu na Dunaju (hrvaško-slovenski, pozneje jugoslovanski klub), slovenski krogi so podpirali boj bana J. Jelačića proti ogrski nadvladi, od 1848 naprej pa smo postopno skupaj razvijali različne politične koncepte vse do slovite Majniške deklaracije 30. maja 1917. Progresivni krogi obeh narodov so pozneje skupaj nastopili proti fašizmu in nacizmu (del Hrvatov je prisegal na ustaško gibanje in NDH), v letu 1941 so se postopno oboroženo uprli okupaciji in na skupnih zasedanjih Antifašističnega sveta narodne osvoboditve skupaj z drugimi narodi postavili temelje nove jugoslovanske države. Sodelovali smo tudi v povojni obnovi ter pri utrjevanju socialistične države, od gospodarstva do obrambe in diplomacije. Redki oporečniki izmed obeh narodov so se v času socializma upali upreti enoumju in zahtevati vsaj »socializem s človeškim obrazom«, če ne še kaj več. Izkušnja bivanja v demokratični Avstro-Ogrski in pripadnost zahodnemu svetu sta v obeh narodih izoblikovala precej sorodne nazore in vrednostni sistem, dodatno ju je družil upor srbski hegemoniji, v Istri in na Primorskem pa tudi upor Italiji. Nekateri slovenski politiki so v obdobju Avstro-Ogrske (J. E. Krek, I. Tavčar, I. Šuštaršič) zaradi različnih razlogov zagovarjali celo stališče, da so Slovenci dejansko le del hrvaškega naroda in da so »alpski Hrvati« ali da obstaja le en troedini srbsko-hrvaško-slovenski narod z enotnim srbsko-hrvaško-slovenskim jezikom ali da je slovensko narodno vprašanje rešljivo le z naslonitvijo na Hrvaško in na njeno državno pravo ali celo zgolj v okviru »velike Hrvaške«, češ da Slovenci ne morejo preživeti sami. V obdobju narodnega prebujanja v 19. stoletju so Slovenci in Hrvati pogosto drug v drugem videli zaveznike v boju za isto stvar, v Kraljevini SHS pa so se videli kot povezani katoliški bratje v boju proti prevladi pravoslavja. Naroda sta do junija leta 1991 živela skupaj v štirih večnacionalnih državah.

Hrvaška je edina soseda Slovenije, ki je nikdar ni ogrožala. Je pa bilo v 20. stoletju iz različnih razlogov kar nekaj upravnih sprememb v nekaterih vaseh ob meji. V času Kraljevine SHS so npr. k Savski banovini (Zagreb) priključili slovenski občini Osilnica in Draga, od 3. oktobra 1929 do 3. septembra 1931 pa okraj Čabar k Dravski banovini (Ljubljana). Okraj Kastav nad Reko je bil od 1919 do 20. maja 1928 pod Ljubljano, medžimurski občini Čakovec in Prelog pod mariborsko oblastjo, okraj Črnomelj (Bela krajina) pa od 1929 do 1931 pod Zagrebom. K Dravski banovini je bila 3. septembra 1931 priključena občina Radatoviči, celoten Žumberak pa je prišel pod Hrvaško leta 1865. Leta 1941 si je NDH priključila osem slovenskih vasi v okolici Mokric z okrog 800 prebivalci. Iz časov po drugi svetovni vojni, ko meje med novimi federalnimi enotami niso bile povsod natanko določene, je znan primer Štrigove in Razkrižja, primeri razmejitve v coni B STO v Istri (Jelšane/Rupa, Pregara, Gradin, Kaštel, Sečovlje), v Beli krajini in ob Kolpi ter vprašanje Piranskega zaliva oz. morske meje, ki vse do odločbe arbitražnega razsodišča v Haagu 29. junija 2017 ni bila pravno določena.

Obdobje zatona jugoslovanske ideje in Jugoslavije je tudi na Hrvaškem obudilo težnje po samostojnosti, ki so se naslanjale na stoletno državotvorno tradicijo ter so izhajale iz izkušenj življenja v federalni državi s komunistično ideologijo. Prav poudarek na državnem pravu (Pacta conventa iz 1102, Pragmatična sankcija iz 1712, statuti srednjeveških mest, privilegiji, darilne listine, kraljevska pisma in papeške bule, hrvatsko-ogrska nagodba iz 1868), podprt z večinsko voljo naroda, ter tradicionalni upor hegemoniji Srbije sta dajala oblastem v Zagrebu zagon pri načrtovanju poti v samostojnost. Prve demokratične volitve so na Hrvaškem izvedli aprila 1990, na katerih so poslanci Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ), ki jo je vodil disident, nekdanji oficir JLA in zgodovinar dr. F. Tuđman (1922–1999), dobili 58 % saborskih sedežev. Leto pozneje, 25. 4. 1991, je potem prvi izvoljeni predsednik predsedstva Tuđman izdal odlok o razpisu referenduma za 19. 5. 1991, na katerem se je ob 83,56 % udeležbi kar 94,17 % upravičencev izreklo za samostojnost Hrvaške, ob hkratnem jamstvu pravic pripadnikom srbske in drugih etničnih manjšin na Hrvaškem. Dne 25. junija 1991 (datum je bil usklajen s Slovenijo) je sabor v Zagrebu sprejel Ustavni odlok o suverenosti in samostojnosti Republike Hrvaške, ki je s tem dejanjem postala formalno samostojna država. Jugoslavije tedaj tudi na Hrvaškem ni bilo več. Zaradi stopnjevanja napetosti s strani beograjskih oblasti, S. Miloševiča, JLA in dela srbske manjšine v novo razglašeni državi je bila Hrvaška (podobno kot Slovenija) pod pritiskom trojke EU prisiljena pristati na moratorij, da bi se »jugoslovanska kriza« rešila na miren način (Badinterjeva komisija). V Sloveniji se je obdobje moratorija izteklo uspešno, na Hrvaškem pa ne, saj je JLA dogovor prekršila in napadla sedež vlade v Zagrebu. Sabor je zato 8. oktobra 1991 zaradi agresije takoj in soglasno pretrgal vse vezi z nekdanjo državo in sprejel več ključnih osamosvojitvenih zakonov. Datum velja za državni praznik – dan neodvisnosti.

Zaradi močne srbske manjšine (12 %), zapletenih razmer v sosednji Bosni in Hercegovini, baz Jugoslovanske ljudske armade (JLA) ter slabšega strateškega načrtovanja in pripravljenosti oblasti na možnost vojnega scenarija (»verbalno osamosvajanje«) je bila hrvaška pot v dejansko samostojnost težka in dolgotrajna. Skupno je zahtevala več kot 20.000 mrtvih in še več ranjenih ter razseljenih, vojna 1991–1995 je povzročila ogromno materialno škodo, nenadzorovan spopad se je prenesel v sosednjo BiH, več deset tisoč beguncev se je zateklo tudi v Slovenijo. Čeprav uradna Hrvaška s svojega ozemlja ni zaustavila tankovske agresije JLA na Slovenijo v juniju 1991, kot je bilo dogovorjeno, so bili Slovenci vsa leta agresije na sosednjo državo enotno na strani Hrvatov in njihovih prizadevanj za mir in samostojnost. Zaradi vojne Hrvaška ni imela polne oblasti nad lastnim ozemljem vse do avgusta 1995 (januarja 1998) in razumljivo, da je tudi urejanje bilateralnih vprašanj moralo počakati na mirnejši čas – čeprav sta obe državi hkrati z razglasitvijo samostojnosti in ob medsebojnem priznanju (26. junij 1991) vzpostavili tudi reden in intenziven političen dialog. Do nadaljnjega sta glede meje med državama potrdili stanje na dan 25. junija 1991. Na Brionih na Hrvaškem je med vojno v Sloveniji 7. julija 1991 potekalo tudi ključno srečanje med trojko ministrov EU ter tedanjim vodstvom mlade države (M. Kučan, F. Bučar, L. Peterle, D. Rupel ter J. Drnovšek), na katerem so v Brionski deklaraciji jugoslovanske oblasti pristale na takojšnjo ustavitev vojaških akcij v Sloveniji, uradna Ljubljana pa na začasno zamrznitev vseh osamosvojitvenih aktivnosti. Postopno je postalo Beogradu jasno, da je zadrževanje etnično precej homogene Slovenije v SFRJ nesmiselno, nerešeno hrvaško-srbsko vprašanje pa je pot Hrvaške v dejansko samostojnost in popolno suverenost nad ozemljem oddaljilo vse do vojaške akcije Nevihta avgusta 1995 ter mirne integracije vzhodne Slavonije januarja 1998. Hrvaška je članica EU od 1. julija 2013, članica NATO pa od 1. aprila 2009.