Zagreb
Podobno kot Hrvaška je bila tudi prestolnica Zagreb na več načinov povezana s politično in pravno zgodovino slovenskih dežel in Slovencev od srednjega veka, Avstro-Ogrske, Države SHS, Kraljevine SHS in SFRJ vse do rojstva obeh sodobnih držav v juniju 1991. Mesto, o katerem že ime pove, da leži ob reki med nizkim gričevjem (»za-breg«), in ima zanimivo pozno antično preteklost (Andautonija v rimski Panoniji, ki je ležala na poti med Poetovio in Siscio), se z imenom Zagreb prvič omenja v listini ogrskega kralja Ladislava I. iz 1094, ko je bila v mestu ustanovljena škofija. Zanimivo je, da je del današnjega Prekmurja pod nazivom »districtus Transmuranus« od leta 1094 pa vse do 1777 sodil pod cerkveno upravo škofije v Zagrebu. Nekoč samostojni naselji s sedežema cerkvene (Kaptol) in svetne oblasti (Gradec) sta bili v enotno mesto združeni leta 1850. Relevanten je pomen mesta za Slovence v času Avstro-Ogrske, še prav posebej pa za skupno ilirsko gibanje, ko je bil delež slovensko govorečega prebivalstva v mestu nad 10 %, jezikoslovec J. Kopitar pa je v njem videl prestolnico skupnega »kajkavskega prostora«.
Poseben političen pomen za Slovence je dobil Zagreb z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 oziroma že 6. oktobra 1918, ko je bil v Zagrebu osnovan Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je načeloval Slovenec dr. Anton Korošec. Tedaj je postal za nekaj tednov Zagreb formalna prestolnica nove konfederalne južnoslovanske države in s tem tudi Slovencev, ki pa so 31. oktobra 1918 v Ljubljani dobili lastno narodno vlado (predsednik J. Pogačnik). V Zagrebu je tako v Državi SHS kot potem v kraljevini nadaljevalo z delom tudi »Sodišče sedmorice« (Stol sedmorice – ust. 1862), najvišje sodno telo za avstro-ogrsko pravno področje nove kraljevine. Pozneje v SFRJ (1987) je bil v Zagrebu sedež 5. vojaške oblasti, od koder se je poveljevalo enotam JLA na ozemlju Slovenije, tudi v času osamosvojitvene vojne. Po demokratičnih spremembah in prvih svobodnih volitvah je postal Zagreb glavno mesto nove samostojne Republike Hrvaške (Ustava RH 1990, člen 13) in v Zagrebu se je 30. maja 1990 ponovno sestal hrvaški Sabor – od leta 1273 garant narodne suverenosti in zakonodajno telo. Na zgodovinskem Trgu sv. Marka je poleg Sabora tudi sedež hrvaške vlade, na ulici Pantovčak št. 241 pa od 1992 sedež predsednika republike. V Zagrebu od leta 1929 deluje Slovenski narodni dom, število Slovencev v mestu pa je bilo ob popisu 2001 3225, ob popisu v letu 2011 pa 2132. Vrsta Slovencev je skozi stoletja pustila svoj pečat v mestu: od baročnega slikarja F. Jelovška, krajinskega arhitekta C. Jegliča (Mirogoj, Maksimir), arhitekta J. Plečnika, prvega meteorologa I. Stožirja, S. Vraza do številnih igralcev (I. Borštnik), umetnikov (zakonca Mlakar, G. Stupica), politikov, športnikov ter podjetnikov. Med 10. aprilom 1941 in majem 1945 je bilo mesto prestolnica kvizlinške Neodvisne države Hrvaške, ki je posegla tudi po delu slovenskega ozemlja.
Med osamosvojitveno vojno v Sloveniji junija 1991 je prišlo v Zagrebu dvakrat do nujnega posvetovanja slovenskega vodstva z ministrsko trojko Evropske skupnosti o prekinitvi agresije JLA, že 15. junija 1991 pa je Zagreb obiskal del tedanje slovenske vlade, da bi se s hrvaškim vodstvom pogovorili o točnem datumu, pravnem okviru in korakih razglasitve osamosvojitve, predvidene za 25. oz. 26. junija 1991. Posvetovanja s trojko Evropske skupnosti (J. Poos, H. van den Broek, G. De Michelis) v Zagrebu med vojno v Sloveniji so pomenila začetek de facto priznanja Slovenije kot samostojnega političnega subjekta in so izkazala resen interes Evrope za takojšnjo prekinitev nasilja in rešitev krize. Državi sta se vzajemno priznali 26. junija 1991, sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov sta podpisali 6. februarja 1992, Predsedstvo Republike Slovenije pa je 27. marca 1992 izdalo ukaz o odprtju veleposlaništva v Zagrebu.
Literatura
Rahten, A. (2005). Zavezništva in delitve: razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v Habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana: Nova revija.
Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo.