Dogovor Pahor-Kosor
Dogovor Pahor-Kosor65 je dvostranski dogovor med predsednikoma vlad Republike Slovenije in Republike Hrvaške o vzpostavitvi arbitražnega sodišča, ki naj bi z obvezujočo arbitražno odločitvijo ugotovilo mejo na kopnem in določilo mejo na morju med državama. Arbitražni sporazum66, ki je sledil dogovoru Pahor-Kosor, je bil rezultat prizadevanj obeh sosednjih držav, ki po skoraj dveh desetletjih poizkusov reševanja mejnega vprašanja s pogajanji tega nista uspeli doseči, pa tudi priporočil EU, zlasti Evropske komisije, saj je nerešeno mejno vprašanje dejansko preprečevalo vstop Hrvaške v EU.
Temeljni namen arbitražnega sporazuma67 je bil omogočiti razrešitev mejnega vprašanja, hkrati pa tudi odpraviti ovire pri vstopanju Hrvaške v EU. Sporazum je določil vzpostavitev in sestavo petčlanske ad hoc arbitraže, predmet spora (ugotovitev meje na kopnem in določitev meje na morju, vključno z neposrednim stikom slovenskih voda z odprtim morjem), vire prava, po katerih bi arbitri odločili, obvezujočo naravo arbitražne odločitve in razna tehnična vprašanja (sedež, stroški, način dela arbitraže, izbiro arbitrov itd). Hkrati pa je – in to je drugi del celote sporazuma o arbitraži – določal, da Republika Slovenija že po sklenitvi arbitražnega sporazuma umakne zadržke v postopku včlanjevanja Hrvaške v EU in ne šele potem, ko bi bila arbitražna odločitev sprejeta in uveljavljena.
V skladu z arbitražnim sporazumom naj bi arbitražno sodišče ugotovilo na temelju mednarodnega prava potek kopenske meje med bivšo Socialistično republiko Slovenijo in Socialistično republiko Hrvaško, torej med federalnima enotama znotraj bivše SFRJ. V svojih temeljnih ustavnih listinah sta obe sprejeli to dotedanjo administrativno mejo na kopnem kot mejo med novima neodvisnima državama. Arbitražno sodišče je ugotovilo to mejo, pri čemer je bilo sporno le približno 9 % kopenske meje, predvsem z uporabo načela mednarodnega prava uti possidetis de jure, pri čemer se je opiralo predvsem na kataster obeh sosed.
Ker meja na morju med federalnimi enotami v bivši SFRJ ni bila določena, je arbitražni sporazum določal, da arbitražno sodišče določi to mejo z uporabo mednarodnega prava, načela dobrega sosedstva in načela pravičnosti. Z uporabo teh virov, zlasti načela uti possedis de facto glede razmejitve notranjega morja v Piranskem zalivu ter načela pravičnosti glede dostopa RS do odprtega morja, je arbitražno sodišče določilo v arbitražni odločitvi68, da 82 % Piranskega zaliva pripada Republiki Sloveniji. V hrvaškem teritorialnem morju pa je vzpostavilo posebno »območje stika« (junction area), v katerem je na temelju arbitražne sodbe uveljavljen režim plovbe, preleta in polaganja kablov enako, kot je za režim na odprtem morju. S to izvirno odločitvijo naj bi bil po »območju stika« (junction area) Republiki Sloveniji zagotovljen dejanski neposreden stik z odprtim morjem, Hrvaška pa naj bi na tem območju (junction area) ohranila le formalno suverenost.
Odločitev arbitražnega sodišča naj bi bila po določilih arbitražnega sporazuma zavezujoča. Učinkovala naj bi ergo omnes, torej za prehod ladij pod zastavo katere koli države z odprtega morja na slovensko teritorialno morje, ne da bi Hrvaška imela pravico izvajati na tem območju (junction area) pravice, ki bi jih imela v primeru t. i. neškodljivega prehoda skozi njeno teritorialno morje. Hrvaška arbitražno razsodbo ne priznava, sklicujoč se, da je iz arbitraže izstopila zato, ker je slovenska stran z ravnanjem njenega nacionalnega sodnika in agentke kršila načelo neodvisnosti arbitražnega sodišča. Arbitražno sodišče je s posebno vmesno razsodbo69 ugotovilo, da nesprejemljivo ravnanje slovenske agentke in sodnika ni ogrozilo arbitražni postopek do te mere, da bi Hrvaška lahko s tem utemeljila svoj enostranski izstop iz arbitraže. Arbitražno sodišče je končno odločitev o ugotovitvi kopenske meje in določitvi meje na morju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sprejelo 29. 6. 2017.
Ob omenjenih zapletih nihče ne oporeka delu arbitražnega sodišča ali njegovi nepristranskosti, kar bi lahko opravičilo izstop Hrvaške iz arbitražnega postopka. Zato Republika Slovenija vztraja pri uveljavitvi arbitražne odločitve, ki temelji na veljavnem in nespornem mednarodnem sporazumu o arbitraži (dogovor Pahor-Kosor). Vztraja pri sklenjenem in nespornem dogovoru med državama o arbitraži, torej pri spoštovanju mednarodnega prava in vladavine prava.
Opombe
Ta dogovor je bil dosežen 31. 7. 2009 med predsednikoma vlad na gradu Trakoščan in je temeljil na treh načelih: odpravi hrvaških prejudicev glede meje; slovenskem soglasju k nadaljevanju hrvaških pogajanj z EU; dogovoru o rešitvi mejnega vprašanja z arbitražo.
Arbitražni sporazum, podpisan 4. 11. 2009 v Stockholmu je stopil v veljavo 31. 7. 2010, potem ko je bil ustrezno ratificiran v obeh pogodbenicah. V RS je bilo s sklepom US v predhodni ustavnopravni presoji ugotovljeno, da ni ustavnopravno sporen; podprt je bil tudi na referendumu.
Glej Zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado RS in Vlado RH.
Arbitražna odločitev, sprejeta 29. 6. 2017 kot končna odločitev Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. (Končna razsodba, 29. 6. 2017; dostopna na spletni strani sodišča).
Sprejeta 29. 6. 2016 kot vmesna odločitev Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu v primeru št. 2012 (PCA Case No. 2012-04); dostopna na spletni strani sodišča.