Zunanja politika Slovenije

Pogledi Slovencev na druge narode so se v preteklosti spreminjali in se spreminjajo tudi danes. Nekoč so se nekateri spraševali, kaj bo z njimi, ko/če bodo opustili slovenstvo: ali bodo v prihodnosti postali Prusi ali Rusi?³⁴³ Germanskim sosedom in gospodarjem (ki jih niso razumeli) so pripisovali, da so nemi in ne znajo govoriti. Od tod ime Nemci. Slovenci so Nemce častili, se jih bali in jih sovražili. France Prešeren je v verzih, ki jih je napisal v nemščini, povedal, da pri nas nemško govorijo gospodarji, slovensko pa služabniki. Nekoč so se Slovenci – ne le s Hrvati in Srbi, ampak tudi skupaj z Italijani – pritoževali nad Habsburžani in nad ponemčenjem. Oznake tujcev so se spreminjale glede na razvoj narodne zavesti, glede na politične programe, stranke itn. Zanimiva domislica je, recimo, da so Slovenci pravzaprav »alpski Hrvati«, kar so nekoč zagovarjali politiki Slovenske ljudske stranke in kar je nekoč v Zagrebu izrekel ljubljanski župan in slovenski pisatelj Ivan Tavčar. V deklaracijah pred združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Srbijo je bilo rečeno, da so Slovenci, Hrvati in Srbi en sam narod, ki govori en sam jezik itn. To spajanje narodov, če uporabim Kardeljev izraz, je bilo neke vrste obramba pred pritiski italijanskega in nemškega nacionalizma.

Avstrijska dežela Kranjska, ljubljanska ali mariborska oblast v SHS, Dravska banovina v stari Jugoslaviji ali Socialistična republika Slovenija v novi Jugoslaviji niso imele veliko vpliva na zunanjo politiko držav, katerih sestavni deli so bile. Zunanja politika in diplomacija sta bili v pristojnosti državnih prestolnic, kot sta bila Dunaj in Beograd. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo Socialistični republiki Sloveniji dopuščeno sodelovanje z deželami ali pokrajinami v sosednih državah, vendar je bilo strogo nadzorovano; leta 1978 je Slovenija postala članica Delovne skupnosti Alpe Jadran, ki je vsebovala Bavarsko, Furlanijo – Julijsko krajino, avstrijsko Koroško, Hrvaško, Gornjo Avstrijo, Salzburg, avstrijsko Štajersko in Veneto. Zunanja politika in diplomacija sta se izoblikovali šele z ustanovitvijo slovenske države. Za posamezne diplomate, ki so delovali v beograjskem Sekretariatu za zunanje zadeve, nista bili, za Slovenijo pa sta seveda bili povsem nov pojav. Po deklaraciji o neodvisnosti so si ljubljanski diplomati prizadevali predvsem za mednarodno priznanje. Predstavniki nove vlade (Rupel, Janša) so se 14. februarja 1991 neformalno sestali s pomočnikom generalnega sekretarja NATA Johnom Kriendlerjem.

Slovenska narodna država se je zgodila relativno pozno, vendar še ob pravem času. Italijani so se »zedinili« v italijansko kraljestvo leta 1861, Madžari so dosegli »Ausgleich« leta 1867; Nemci so se združili v nemško cesarstvo leta 1871, Srbi v neodvisno kneževino Srbijo leta 1878. O Američanih oz. o Louisu Adamiču sta se leta 1932 prepirala Oton Župančič in Josip Vidmar, sicer je bil Adamič menda prvi Slovenec, ki so ga povabili v Belo hišo.³⁴⁴

Jugoslovanski komunisti so kljub Titovi mnogoplastni diplomaciji, ki je botrovala njegovim občasnim obiskom Bele hiše, negovali prijateljske odnose predvsem s Sovjetsko zvezo, takoj zatem pa s t. i. neuvrščenimi državami. Po osamosvojitvi so bili slovenski predstavniki pogosto v Beli hiši, ameriški predsednik (Clinton, Bush ml.) pa v Sloveniji.

Slovensko zunanjo politiko je mogoče, pravzaprav jo je treba razlagati v kontekstu konca hladne vojne, tj. pariške konference KVSE (1990), razpada Jugoslavije in Sovjetske zveze (1991). Pobudo za samostojno zunanjepolitično delovanje najdemo npr. 13. januarja 1990 v članku V Evropo prek Beograda ali Ljubljane?, ki ga je napisal poznejši zunanji minister. Jugoslovani in velik del evropskega političnega establišmenta, posebej socialisti, so odklanjali prizadevanja za slovensko narodno državo, še posebej pa slovensko zunanjo politiko in diplomacijo. Slovenski profesor mednarodnega prava in poznejši predsednik republike Danilo Türk je bil v članku O legitimnosti in efektivnosti državne oblasti (3. decembra 1990) zadržan celo do napovedanega plebiscita. Zavračanje osamosvojitve je postalo dramatično med desetdnevno vojno na sestankih z evropsko »trojko«³⁴⁵ v Zagrebu in na Brionih, ugasnilo pa je konec leta 1991. Leta 1992 so se nakopičila mednarodna priznanja in Slovenija je postala opazno dejavna na mednarodnem prizorišču, saj je dobila vabilo v Belo hišo. Nove ovire so se pojavile pri pogovorih o meji s Hrvaško in z italijanskim vetom na pridruženo članstvo leta 1994.

Leta 1996 se po zaslugi ameriškega predsednika rešijo zapleti z Italijo, povrhu pa Slovenijo obišče papež Janez Pavel II. V naslednjih letih se Slovenija približuje Evropski uniji in NATU (1997–1999), zapletov s Hrvaško pa ne zmanjka. Sloveniji se na vrhu v Madridu (1997) ne uspe uvrstiti v prvo skupino novih članic NATA, kar preusmeri del slovenske politike v iskanje alternativ. Na pobudo Danila Türka se Slovenija včlani v »New Agenda Coalition«, vendar jo po posredovanju Janeza Drnovška hitro (1998) zapusti. Leta 2001 se v Sloveniji sestaneta ameriški in ruski predsednik, podpisan je dunajski sporazum o nasledstvu, Hrvaška pa nepričakovano zavrne že parafirani sporazum o državni meji (»sporazum Drnovšek-Račan«).

Na ves svet in tudi na Slovenijo vpliva udar Al Kaide na ZDA 11. septembra 2001. Naslednje leto se – ob sodelovanju Slovenije – začne Konvencija o prihodnosti EU, ki pripravi predlog »Pogodbe o Ustavi za Evropo«. V Ljubljani odlično uspe referendum o EU in NATU, kar pri nasprotnikih evroatlantske politike povzroči razočaranje, nato sledi afera z diplomatsko akademijo (2003), ki grozi zunanjemu ministru z zaporom. Sodišče prepozna politično vnemo nasprotnikov, naslednje leto pa Slovenija postane članica EU in NATA (2004). Poseben izziv za slovensko diplomacijo predstavlja predsedovanje OVSE (2005), pomemben dogodek pa je tudi ustanovitev Strateškega foruma Bled (2006). Leta 2007 Slovenija prevzame evro in se pridruži Schengenskemu sporazum. Slovenija oz. vlada Janeza Janše (2004–2008) je povabljena k predsedovanju Evropskemu svetu, v ozadju pa se dogajajo incidenti kot npr. washingtonska depeša in »peticija 571«, ki poskušata oblatiti slovensko vlado. Leta 2009 neučakana nova vlada sklene pomanjkljiv arbitražni sporazum s Hrvaško (»sporazum Pahor-Kosor«), ki tudi po krivdi slovenskih arbitrov ne prinese dokončne rešitve mejnega vprašanja. Hrvaška – potem ko je izkoristila slovensko podporo pri vključevanju v EU, tj. zanjo koristni del pogodbe – preprosto zavrača razsodbo haaškega arbitražnega sodišča. Politično dogajanje v Sloveniji popestrijo: za Slovenijo neugodna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice o t. i. »izbrisanih«, kratkotrajna Janševa vlada, gospodarska kriza, mariborska vstaja (2012) in odhod Janše v zapor (2014).

Med ministrovanjem Karla Erjavca ima slovenska zunanja politika zaradi zbližanja z Rusijo težave pri reagiranju na ukrajinsko krizo in na Putinov prevzem Krima. Začne se migrantska kriza. Putin obišče Rusko kapelico, v ZDA postane predsednik Donald Trump (2016), ki je priljubljena tarča omalovaževanja s strani slovenskih medijev in ljubljanske vladajoče politike. Predsednik republike Pahor blagoslovi akademski projekt Ljubljanska pobuda, ki vsebuje koncept nove evropske ustavne pogodbe izpod peresa Petra Jambreka. Predsednik EK Juncker objavi Belo knjigo o prihodnosti EU, končno (2017) prispe še sodba haaškega arbitražnega sodišča, ki je Hrvaška noče upoštevati. Pahor gosti vrh Pobude tri morja, Ursula von der Leyen postane predsednica EK, Josep Borrell novi evropski zunanji minister, Janez Lenarčič komisar za krizno upravljanje (2019). Slovenija – pod vodstvom t. i. civilne družbe – sodeluje pri ustvarjanju črnih oblakov nad Madžarsko in Poljsko zaradi njunih domnevnih prekrškov proti pravni državi; pri izraelsko-palestinskih odnosih se je vlada postavljala na palestinsko, pri iransko-ameriških (tako rekoč) na iransko stran. Bala se je zameriti venezuelskemu diktatorju Maduru. Prizanesljivo in gostoljubno je bila razpoložena do migrantov. Ne glede na vse zastoje in predsodke je Slovenija slej ko prej – v skladu s plebiscitom 1990 in referendumom 2003 – srednjeevropska in sredozemska država, članica Evropske unije in Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO). Zunanji ministri Slovenije so bili (nekateri več, drugi manj časa): Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Zoran Thaler, Davorin Kračun, Boris Frlec, Ivo Vajgl, Samuel Žbogar, Karl Erjavec, Miro Cerar in Anže Logar.

Nedavno in približno istočasno – po pripravljalnih manevrih, ki so trajali nekaj let, recimo od leta 2008 – so se pojavile pobude za korenit preobrat v slovenski zunanji politiki. Dolgoletni kanonizaciji jugoslovanskega in slovenskega deleža pri zmagi v drugi svetovni vojni, ki se je nadaljevala tudi po letu 1991, je sledila demonizacija dosežkov po osamosvojitvi oz. po koncu hladne vojne. Vse pove izjava, ki je v začetku leta 2020, v trenutku neprevidne iskrenosti ušla voditelju policijskega sindikata: »NATO je nacistična organizacija, v kateri Slovenija ne bi smela več sodelovati!« Policist je izjavo podkrepil s fotografijo simbola zveze NATO s kljukastim križem. Sledila je ocena zgodovinske vloge Združenih držav Amerike:

»ZDA so se v vsej povojni zgodovini vtikale v notranje zadeve držav, ki jim niso bile poslušne. Kamorkoli so se vtaknili, so naredili samo gorje.«

Morda bi – pod vplivom velikodušnosti, ki je značilna za liberalno miselnost³⁴⁶ – lahko zanemarili to ekstremistično izjavo, ko je ne bi spremljale vsakovrstne peticije in deklaracije bolj ali manj lev(ičarsk)o usmerjenih somišljenikov iz vrst družboslovnih izobražencev in celo pisateljev, ki so policistovo izjavo »nadgradile« z oznakami o fašizmu in janšizmu. Morda bi lahko velikodušno »gledali stran« tudi v teh primerih, ko ne bi ob obletnici neodvisnosti (20. junija 2020) vsega skupaj – v slogu, ki ne dopušča dvoumnosti – potrdil prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan. To je predsednikova beseda:

»Z vladavino ameriškega predsednika Donalda Trumpa se je razgradnja svetovne ureditve, vzpostavljene po drugi svetovni vojni, intenzivirala. Ne gre le za finančno, trgovinsko in gospodarsko področje, ampak tudi vprašanje obstoja in dometa Združenih narodov. Svet ostaja brez strukturne hrbtenice, ki naj bi preprečevala vse tisto, kar je nastalo kot spomin na grozote vojne in njeno preprečevanje.«³⁴⁷

Predsednik je zanemaril dejstvo, da je bila svetovna ureditev, ki je bila vzpostavljena po drugi svetovni vojni, ureditev hladne vojne, ki je bila neke vrste nadaljevanje druge svetovne vojne. Ta ureditev, pravilno ugotavlja Kučan, se je izrazila tudi z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov. Kot lahko ugotovimo po izboru stalnih članic Varnostnega sveta, gre za organizacijo zmagovalcev druge svetovne vojne. V primerjavi z OZN sta Evropska unija in NATO organizaciji sprave med zmagovalci in poraženci. Oboževanje OZN in zadržanost do NATA (včasih tudi do EU) sta logični sestavini  politike, ki se opira na rezultate druge svetovne vojne in ponavlja stare slogane o fašizmu in nacizmu, pričakuje vrnitev socializma in njegovih pridobitev …³⁴⁸ Stoletje vojn se je končalo šele s koncem hladne vojne in Slovenija se lahko zahvali za svoj obstoj temu koncu, ne pa koncu druge svetovne vojne, ki ga kanonizirajo naši demonstranti in policisti. Tu smo pri jedru stvari.

V primerjavi s policistom, ki je po poklicu pristojen za taktično reševanje aktualnih problemov in v skladu s takšno pristojnostjo predlaga radikalno rešitev (vojna z »nacisti«), je pogled Milana Kučana strateški. Predlaga namreč revolucijo po zgledu ameriških policistov. To je predsednikova beseda:

»Naj naredim vzporednico: v ZDA ste lahko zasledili tudi to, da so policisti skupaj z demonstranti vzklikali proti rasizmu in proti nasilju … So torej elementi, ki kažejo, da zna biti policija na strani ljudi, ne pa na strani politike, ki želi policijo zlorabiti zoper ljudstvo, zoper državljane.«³⁴⁹

Če ob tem pomislimo na ljubljanskega policista, ki se je na eni tako imenovanih kolesarskih demonstracij demonstrativno fotografiral z demonstranti, lahko sklenemo, da je predsednikovo razmišljanje v resnici strateško in dolgoročno. Z drugimi besedami: pojavljajo se zahteve po zunanji politiki, ki bi bila drugačna od tiste politike, pravzaprav nasprotna tisti politiki, ki je leta 1992 dosegla mednarodno priznanje, leta 2004 pa članstvo v Evropski uniji in NATU. Zahteve policistov in nekdanjega predsednika so pripeljale slovensko vlado in Ministrstvo za zunanje zadeve do razpotja, ko je potreben – če se izrazim medicinsko – kontrolni pregled. Ponuja se priložnost za definiranje prednostnih nalog in za načrt, ki ga zahtevajo razmere v mednarodnih odnosih konec drugega desetletja enaindvajsetega stoletja oz. trideset let po ustanovitvi slovenske narodne države.

V zadnjem času, recimo od pomladi leta 2020, se v medijih in v parlamentu s precejšnjo ostrino zastavlja vprašanje, kako naj slovenska zunanja politika nastopa proti sosednim državam, kot so Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska. Avstrija naj bi širila nezaupanje do Slovenije (v zvezi z migranti in covidom-19), Madžarska naj bi bila tako rekoč diktatura, v Italiji naj bi obujali fašizem, na Hrvaškem pa naj bi prepevali ustaške pesmi in ignorirali mednarodno pravo.

Dalj časa, vsaj od leta 2016³⁵⁰, se širi nezaupanje do Združenih držav Amerike, nasprotno pa velja za Rusijo, ki Sloveniji izkazuje veliko pozornosti; njuni odnosi so tako rekoč evforični. Glavni zaveznici Slovenije naj bi bili Nemčija in Francija. Posebej predsednik republike večkrat pove, da hočemo potovati z njunim »vlakom«. Ob tem se odpira vprašanje Združenega kraljestva po brexitu. Angleži so se umaknili iz Evropske unije, vendar so še vedno naši zavezniki v NATU. Glede na njihovo zgodovinsko vlogo, glede na njihov velik ugled (celo pri narodih, ki so bili nekoč njihove kolonije[!]), glede na njihov položaj stalne članice VS OZN in glede na to, da so jedrska, gospodarska in kulturna velesila, jim mora Slovenija nameniti najvišjo diplomatsko pozornost; približno enako kot Združenim državam, Franciji in Nemčiji.

Dobra zunanja politika mora seveda upoštevati vse članice mednarodne skupnosti in čim več mednarodnih organizacij. Vendar so nam nekatere države ljubše od drugih, po svojih usmeritvah in odnosu do Slovenije bližje in s temi si želimo kar najboljše, prijateljske odnose in intenzivno sodelovanje. Takšne države so:

1. sosedne države,
2. članice Evropske unije in NATA,
3. države, v katerih živi večje število Slovencev (npr. Argentina),
4. Sveti sedež,
5. države, ki so prve priznale slovensko neodvisnost; poleg Hrvaške, baltskih držav in Nemčije (ki že nastopajo v zgornjem delu seznama) so to Gruzija, Ukrajina, Islandija in Švedska.

Dobri (»prijateljski«) politični, medvladni odnosi so neizbežni, ko gre za sosedne države. Tudi ko vlade morda niso navdušene za dobre odnose, jih pred dejstva postavljajo državljani, saj so zaradi meje in zaradi obmejnih stikov ti odnosi tako rekoč samodejni, pogosti in pestri. To velja za vse štiri sosedne države: Avstrijo, Hrvaško, Italijo in Madžarsko. (Kljub nerešenim pravnim vprašanjem in vprašljivi verodostojnosti Slovenci še vedno radi hodijo na počitnice na Hrvaško, imajo tam jadrnice, počitniške hiše, podjetja itn.)

Neizbežno dobri so odnosi v organizacijah, kot sta EU in NATO. Glede na to, da imata ti dve organizaciji veliko članic, se postavlja vprašanje, s katerimi smo si bližji in s katerimi smo bolj povezani. Znotraj EU je smiselno razvijati posebno sodelovanje s »podobno mislečimi« državami: z Luksemburgom, Portugalsko, Belgijo, Irsko, Finsko, Avstrijo, baltskimi državami, Slovaško, Grčijo, Malto in Ciprom. Z geopolitičnega vidika in npr. zaradi infrastrukturnih povezav je smiselno tesnejše sodelovanje z dvema skupinama oz. organizacijama: s Pobudo treh morij in višegrajsko četverico.

Pomembna kazalca sta gospodarsko sodelovanje in blagovna menjava. Največ blaga je Slovenija v letu 2019 izvozila v Nemčijo (18,9 % celotnega izvoza), potem v Italijo (11,6 %), Hrvaško (8,6 %), Avstrijo (6,8 %) in Švico (6,7 %). Tudi uvozila je največ blaga iz Nemčije (16,1 % celotnega uvoza), potem iz Italije (14,0 %), Avstrije (10,0 %), Švice (8,6 %) in Hrvaške (5,0 %). V države članice EU je Slovenija v letu 2019 izvozila 73,7 % celotnega izvoza (v 2018 77,1 %), uvozila iz omenjenih držav pa 73,0 % celotnega uvoza (v 2018 78,3 %).³⁵¹

Glede na gospodarsko sodelovanje bi bila lestvica najljubših držav:

1. Nemčija,
2. Italija,
3. Hrvaška,
4. Avstrija,
5. Švica,
6. Francija.

Vse države članice EU, razen Švice in Avstrije, so tudi članice NATA. Na drugem mestu je obrambno sodelovanje. Tu so tako rekoč enako pomembne vse štiri sosedne države, s tremi imamo celo dvojno povezavo (EU in NATO). Tako, kot smo bili Slovenci nekoč povezani s Hrvaško, smo bili povezani tudi z državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje Avstro-Ogrske. Pri obrambnem sodelovanju je kajpada odločilen NATO, pri njem pa – ne glede na vse mogoče težave in spodrsljaje, ki jih je bilo veliko na slovenski strani – ZDA. V bistvu sta – če ne upoštevamo bruseljske centrale EU in NATA – zvezdi slovenske zunanje politika Nemčija in ZDA. Velika pomanjkljivost zunanje politike oz. diplomacije v zadnjih letih je bila slabotna zasedba veleposlaništev v teh dveh državah. Strateški interes slovenske diplomacije je vrhunska zasedba v naslednjih središčih:

1. Bruselj (EU in NATO),
2. Washington,
3. Berlin.