Zagreb (sestanki junija in julija 1991)

Že drugi dan osamosvojitvene vojne oziroma agresije JLA na Slovenijo je v Zagreb kot posrednik prišla trojka Evropske skupnosti (ES). Sestavljali so jo zunanji ministri predsedujočega Luksemburga (Jacques Poos), Nizozemske (Hans van den Broek), ki je predsedovanje prevzela 1. julija, in Italije (Gianni De Michelis). V delegaciji je bil tudi Abel Matutes, član komisije ES za Sredozemlje. Pred tem se je trojka s ciljem doseči premirje mudila v Beogradu. Tam se je srečala z Markovićem in Miloševićem. V razgovorih v Zagrebu s Kučanom, Ruplom, Tuđmanom in Mesićem (še neizvoljenim predsednikom Predsedstva SFRJ) je podobno kot pred tem v Beogradu skušala dobiti odgovore in to pozitivne na tri vprašanja. Zanimalo jo je: 1) ali je možen dogovor o takojšnji prekinitvi ognja in umiku vojske v vojašnice, 2) ali je mogoče zadržati uresničevanje slovenske in hrvaške deklaracije o samostojnosti za tri mesece in 3) ali podpirajo izvolitev Mesića. K zahtevam ES je slovenska stran predlagala še internacionalizacijo jugoslovanskega problema. Ključno je bilo vprašanje, ali zamrznitev odločitve o samostojnosti pomeni le prekinitev nadaljnjih osamosvojitvenih korakov ali vrnitev na staro stanje – pred njenim sprejetjem. Zadnje je bilo stališče evropske delegacije (van den Broek je bil zelo trd, De Michelis nekoliko manj). Pisno ga je Poos pozneje formuliral nekoliko nedoločneje kot »suspenz uveljavljanja deklaracije o neodvisnosti za obdobje treh mesecev«.²²⁴ V tem času naj bi stekla pogajanja. ES še ni povsem opustila upanja, da se bo Jugoslavija ohranila, predvsem pa je skušala čim prej rešiti jugoslovansko krizo. Prvemu sestanku 27. junija je ob tem, da so boji postajali vse hujši, 30. junija oziroma 1. julija sledil drugi. Slovenski parlament je zahteve trojke na koncu sprejel z interpretacijo, da je šlo za prekinitev osamosvajanja, se pravi ne na račun že doseženega. ES je tudi pozval, da v Slovenijo pošlje opazovalce in tako zagotovi nadzor nad spoštovanjem dogovorov. Jugoslovanska stran premirja namreč ni spoštovala. To vse je bila podlaga za poznejše pogovore na Brionih. V dneh pred njimi je ob njegovem spodletelem poskusu, da obišče Ljubljano, prišlo do preobrata pri Hansu Dietrichu Genscherju, ki je kot zunanji minister Nemčije predsedoval Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi. Spoznal je, da je v Sloveniji dejansko potekala vojna.