Državljanska vojna kot oblika agresije
Sorazmerna stabilnost balkanskih držav do zloma njihovih komunističnih režimov je temeljila na tem, da velik del družbe ni imel dostopa do pomembnih javnih funkcij. Intelektualci so bili ožigosani kot »elita«, za direktorje je veljalo, da želijo privilegije, verska čustva so veljala za nazadnjaška, zvestoba svoji narodni pripadnosti je veljala za separatizem, iredentizem ali kontrarevolucionarnost, medtem ko naj bi razredne interese odlično predstavljala proletarska stranka. Znotraj političnega vakuuma, ki je temu sledil, je imela vladajoča elita veliko priložnosti za manipuliranje z navideznimi soglasji in se ji v večini primerov ni bilo treba zatekati k sili.
Ko eno ali drugo načelo izključevanja ni veljalo in tam, kjer ni veljalo (in je bilo tako dopuščeno svobodnejše izražanje ljudskih interesov in sodelovanje baze), se je umetna umirjenost avtoritarnega režima zamajala. Vračanje na enopartijsko hegemonijo so takoj opravičili s skrbjo za red in mir »z namenom preprečiti anarhijo in kaos«.
Če se ozremo v preteklost, se v veliko primerih zdi, kot da bi bila avtoritarna opravičila upravičena, še zlasti, če upoštevamo veliko trpljenje ljudi v teh krajih v devetdesetih letih. Naš namen je prikazati, da, nasprotno, kaos, oboroženi konflikti in zlorabe človekovih pravic niso bile neizogibne posledice razpada nekdanjih komunističnih režimov, zlasti še sovjetskega imperija in Jugoslavije. Nove baltske demokracije83 in Slovenija predstavljajo sorazmerno nebolečo osvoboditev brez hujših posledic ‒ vendar je v obeh primerih centralna vojska ravnala zadržano. Trdimo, da v regijah, kjer je bilo prizadetega največ gorja, zlasti v Bosni in Hercegovini in na Kosovu84 , neposredni vzročni dejavnik humanitarne katastrofe ni bila »državljanska vojna«, temveč vojaška in paravojaška agresija.
To trditev je preskusil, dokumentiral in obranil Sadiković85: »Srbska invazija na BiH je bila predvsem resnična, klasična agresija (ali napad), saj je imela vse značilnosti, ki jih določa uradna definicija agresije. /…/ Izvajali so jo na več načinov, najbolj očiten od vseh je bilo neposredno delovanje rednih enot JLA, tako tistih, ki so bile nameščene v BiH, kakor tudi tistih, ki so med vojno vedno na novo prihajale iz Srbije. Vendar je bila posebna značilnost agresije na BiH zelo številna navzočnost paravojaških skupin ‒ tako velikega števila moderna vojna zgodovina verjetno še ni zabeležila /…/«86 Sadiković opozarja na prizadevanje režima nekdanje Jugoslavije, da bi ustvaril vtis, da nasilje v BiH ni posledica organiziranega napada, temveč ga lahko pripišemo državljanski vojni.
Podobna poročila imamo tudi iz drugih krajev. Glede na baltsko tradicijo nenasilnega reševanja medetničnih nasprotij je značilno, da od obdobja Gorbačova na tem območju nihče ni bil ubit iz etničnih ali političnih razlogov, če izvzamemo primer sovjetskih represivnih organov, ki so neuspešno poskušali zatreti vstaji ob Baltiku januarja in julija 1991.87 Vpletenost ruskih enot v sovražnosti v Moldaviji na območju onkraj Dnjestra, je le še prispevala k težavam.88 Celo nadaljnja navzočnost dveh ruskih brigad v Čečeniji, manj kot 3000 mož, potem ko je Moskva izgubila vojno, je postala zelo moteč dejavnik.89
Če naj bo trditev o osrednji vojaški agresiji sprejemljiva, je prvi in glavni predpogoj za preprečevanje konfliktov (PK) in za razreševanje konfliktov (RK) brezpogojen in enostranski umik vojaških in paravojaških sil pod nadzorom centralne oblasti z območja, na katerem si prebivalstvo želi več avtonomije ali se je izreklo za neodvisnost in se zanjo bori. Edini pravočasen in učinkovit mednarodni poseg bi bila v tem primeru uveljavitev ustreznega ravnovesja vojaške moči med razpadajočo centralno državo in to njeno pokrajino. Z drugimi besedami: vojaška in politična intervencija sil zveze NATO v Jugoslaviji je bila »prepozna«. Dobro svetovana preventivna akcija in dobro pripravljena akcija na izbrane cilje JLA od junija 1991 dalje bi dosegla več z manjšim vojaškim potencialom. Pomagala bi tudi preprečiti poznejše humanitarne katastrofe in zmanjšati stroške za pomoč po končanem konfliktu.90
Na to vprašanje lahko gledamo tudi z vidika splošne doktrine o »preprečevanju konfliktov« in »razreševanju konfliktov« (PK in RK), in sicer, da mednarodni dejavniki ne smejo storiti česa »premalo in prepozno«, pa tudi ne »preveč in prezgodaj«. Če je ena od večjih sil mednarodnega zavezništva zaradi svojih domačih težav ali zaradi tega, ker ni imela dovolj strateškega vpogleda, delovala »prepozno«, mora to jasno priznati. Čakanje, dokler tleči konflikt ne preraste v hujšo obliko nasilja, zato da bi lahko presodili sorazmerno moč nasprotnika, lahko služi kot primerna racionalizacija omejevalnega učinka domače politike na pravočasno akcijo PK in/ali RK.
Še bolj pa nasprotujemo drugi posebni strategiji preprečevanja konfliktov, to je, da se pomaga ohranjati stari konservativni režim na oblasti. Nekateri teoretiki preprečevanja in razreševanja konfliktov namreč obžalujejo, da je spodletel poskus ohranjanja nekdanje komunistične Jugoslavije pri življenju, npr. tako, da bi namenili več denarja in več demokracije »socializmu s človeškim obrazom«. Drugje smo pokazali, in sicer pravočasno, da je jugoslovanski quid pro quo v osemdesetih letih, ki je temeljil na prizadevanju, da bi socialistično gospodarstvo postalo bolj tržno usmerjeno, zvezna oblast pa bolj centralizirana, predstavljal protislovje pojmov, kot sta logična nesmisla liberalne birokracije ali avtoritarnega liberalizma.91
Naslednji vprašanji glede vzpostavitve temeljnih demokratičnih institucij v nekdanji komunistični državi in prostovoljnega ali prisilnega umika zvezne vojske z ozemlja etnične ali regionalne skupnosti zadevata torej izoblikovanje demokratičnih institucij in pravni inženiring v skladu z zahtevami po stabilni, pluralni in odprti družbi, ki naj temelji na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic. Da pa bi lahko stvar ustrezno izvedli, je najprej treba zagotoviti konkretne temelje družbene pluralnosti.
Literatura
Bonvicini, G., et al. (ur.). (1998). Preventing Violent Conflict. Bade-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.
Jambrek, P., Rupel, D. (1990). Declaration of Slovenian Self-Determination. V: Samostojna Slovenija. Ljubljana: Nova revija, str. 612‒615.
Jambrek, P. (2014). Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije; Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta, str. 31–34.
Mandelbaum, M. (1999). A Perfect Failure. Foreign Affairs, september/oktober, str. 2–8.
Sadiković, Ć. (1999). Human Rights without Protection. Sarajevo: Pravni centar – Fond otvoreno društvo BiH.
Opombe
Glej npr.: Bonvicini et al., 1998, str. 161‒162 in druge. »Do kakšne mere lahko v smislu preprečevanja konfliktov govorimo, da je primer baltskih držav zgodba o uspehu? Če sprejmemo zelo razširjeno razumevanje, da razlike, razhajanja interesov in vrednot ter sporna vprašanja niso sami po sebi negativni, temveč so pravo bistvo politike – moramo s ‘preprečevanjem konfliktov’ razumeti ‘preprečevanje oboroženih spopadov’, ne pa preprečevanja vsakega nesoglasja.«
V kavkaški regiji obstajajo podobni primeri, npr. Abhazija in Južna Osetija v Gruziji ter Čečenija v Ruski federaciji.
Sadiković, 1999.
Ibid., str. 12.
Glej Baltic Independent, 16.‒22. avgust 1991, str. 1, citirano v: Bonvicini et al., 1998, str. 162, op. 71.
O tem najdemo poročilo v: Bonvicini et al., 1998, str. 236.
Ibid., str. 231 in opomba 6 na isti strani.
Michael Mandelbaum je opisal NATO vojno proti Jugoslaviji kot »popoln polom«. Po mnenju avtorja so bile njene posledice ravno nasprotne od tega, kar je NATO želel doseči: trpeče civilno prebivalstvo Kosova, nestabilnost v regiji in jeza pri Rusih in Kitajcih. (Mandelbaum, 1999, str. 2–8)
Glej Jambrek, Rupel, 1990, str. 612–615.