Delitev in razpad Jugoslavije

Kraljevina SHS se je 3. oktobra 1929 preimenovala v Jugoslavijo, obe skupaj pa sta trajali od 1. decembra 1918 do 6. aprila (oz. do kapitulacije jugoslovanske vojske 17. aprila) 1941. Če prištejemo še londonsko izseljensko vlado kralja Petra II., je prva jugoslovanska država trajala do 20. oktobra 1944, ko je Tito s pomočjo Rdeče armade zavzel Beograd, oz. do sporazuma Tito-Šubašić (1. novembra 1944). Slovenija je bila vključena v državno dogajanje po oblikovanju slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945 oz. nekaj dni pozneje, ko sta v Ljubljano vkorakala 29. hercegovska divizija in slovenski Deveti korpus. 10. avgusta 1945 je bila ustanovljena Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ); 29. novembra istega leta pa Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ). Tudi Slovenija je po zgledu sovjetske ureditve postala ljudska republika. Člani Društva prijateljev Sovjetske zveze so bili 26. aprila 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, nato pa se je posvetila boju proti okupatorju in predvsem komunistični revoluciji.

Kronologija druge svetovne vojne, kolikor zadeva Slovenijo in vprašanje o njenem »ljudskem« izvoru, se začne s teheransko konferenco konec novembra 1943. Tam sta se Stalin in Churchill dogovorila, da bosta spodbudila sodelovanje jugoslovanske (londonske) kraljeve vlade s Titom. 5. junija 1944 je Stalin svetoval Đilasu in jugoslovanskim komunistom, naj bodo previdni v odnosih z Britanci. Prepričati jih morajo, da v Jugoslaviji ne bo komunističnega režima. Po uspešnem begu iz Drvarja je britanski rušilec 7. junija 1944 pripeljal Tita na novi sedež partizanske oblasti, na otok Vis. 12. avgusta 1944 se je Churchill v Neaplju srečal s Titom in Šubašićem, o čemer v Londonskem dnevniku poroča Izidor Cankar. 15. avgusta se vsi skupaj (s Cankarjem vred) vrnejo na Vis, 26. avgusta pa kralj Peter odstavi generala Mihailovića. 21. septembra 1944 je Josip Broz Tito nenadoma in tajno zapustil otok Vis in s sovjetskim letalom odletel v Moskvo, kjer se je s Stalinom pogovarjal o sodelovanju med partizani in Rdečo armado. 9. oktobra 1944 sta si Churchill in Stalin razdelila Evropo: pol Jugoslavije je dobila Sovjetska zveza, pol pa Zahod oz. Anglo-Američani (50/50). 20. oktobra 1944 sta Rdeča armada in Titova vojska z roko v roki zavzeli Beograd in Srbijo. Jugovzhod naj bi spadal k Rusom, severozahod (kamor spada Slovenija) pa k Zahodu. Tito je glavno mesto Jugoslavije Beograd s pomočjo Rdeče armade zavzel (Rdeča armada je s Titovo pomočjo zavzela Beograd) več kot pol leta pred koncem druge svetovne vojne. V vsakem primeru sta si Rdeča armada in jugoslovanska vojska na jugovzhodu segli v roke precej prej kot na severozahodu partizani in »počasni« Anglo-Američani.

Zahodne sile so bile, kot rečeno, počasnejše. Britanske sile (novozelandska II. divizija, ki je imela okrog 20.000 vojakov) so hkrati s partizani (IV. armada pod poveljstvom Petra Drapšina in IX. korpus pod poveljstvom Martina Greifa) zavzele Trst 1. maja 1945. (Četrta armada je štela okrog 100.000, Deveti korpus okrog 7.000 vojakov.) Titova partizanska in Alexandrova novozelandska, tj. britanska vojska sta se srečali v Trstu 192 dni pozneje kot jugoslovanska in Rdeča armada v Beogradu. 29. hercegovska divizija in slovenski sedmi korpus sta osvobodila Ljubljano še osem dni pozneje (9. maja 1945).

Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je bila ustanovljena 17. januarja 1947, ko je bila sprejeta Ustava Ljudske republike Slovenije. Skupščina LRS, kakor jo je določila ustava FLRJ oz. ustava LRS, je bila sprva enodomna, imela je 120 poslancev ter izvolila prezidij kot svoj najvišji predstavniški oblastni organ, ki je igral vlogo »šefa države« po zgledu »stalinske ustave« iz leta 1936. Zadnja slovenska ustava v Jugoslaviji (1974) je omenjala samoodločbo in odcepitev, po drugi strani pa je zapovedovala »bratstvo in enotnost«, ki ju varuje enotna Zveza komunistov. Ta je pravico do samoodločbe in odcepitve razlagala kot že izrabljeno/konzumirano pravico. V ustavo so zapisali usmeritev k uresničevanju načela komunizma »vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah«.²⁹⁰

Ob vsem tem je zanimivo vprašanje, kaj sta si Churchill in Stalin predstavljala pod delitvijo Jugoslavije »50/50« (fifty-fifty). Če se spomnimo rešitev v jugoslovanski krizi, bomo ugotovili, da so največkrat pomenile delitev ozemlja, navsezadnje je Jugoslavija razpadla na sedem držav. Toda obstajala je resna nevarnost, da bi razpadle tudi te države, zato so Američani leta 1995 Bosni in Hercegovini naprtili Daytonski sporazum, ki je pomenil na pol delitev ozemlja,  na pol delitev oblasti. Ločitev Kosova od Srbije je bila že spet delitev ozemlja, edino Ohridski sporazum leta 2001 v Makedoniji je pomenil delitev oblasti. Severna Makedonija se ni razdelila na albanski in makedonski del, ampak je predsedniku Trajkovskemu uspelo doseči sporazum o primerni zastopanosti obeh narodov v ustanovah oblasti.

Bi morda Jugoslavija lahko razpadla že leta 1945 ali 1946? Ko bi na pol razdelili njeno ozemlje, bi Srbija, Črna gora, Makedonija in Kosovo postali Južna Jugoslavija; Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina (sestavine nekdanje Avstro-Ogrske) pa Severna Jugoslavija. Toda to ni bilo mogoče, saj je bila Slovenija najbolj pro-sovjetska in najbolj komunistična od vseh republik. Slovenija je bila po letu 1945 – iz razlogov, ki presegajo okvir tega prispevka – jugoslovanski zamašek. Tito je vedel, da se Slovenija ne bo ločila od Jugoslavije in socializma. Kar se je zgodilo po njegovi smrti, po zaslugi razpada Sovjetske zveze in z nekaj pomoči Evropske unije, da ne omenjamo Demosa in demokracije, je bil čudež. Ta čudež se je zapletel na haaški konferenci septembra 1991, ko sta Slovenija in Hrvaška vztrajali pri samoodločbi oz. ustanovitvi samostojnih držav, Srbija in Črna gora sta bili za ohranitev enotne Jugoslavije, Bosna in Hercegovina in Makedonija pa sta – zaradi svojih gospodarskih težav in odvisnosti od zveznih dotacij – zagovarjali nekakšno tretjo Jugoslavijo. Predsedujočemu Carringtonu in vodstvu EU je bila od vseh možnosti najbližja bosansko-makedonska različica, vendar jo je prehitela odločitev zunanjih ministrov EU 16. decembra 1991 o priznanju Slovenije in Hrvaške. Dokončno je razpad Jugoslavije zapečatil razpad Sovjetske zveze konec leta 1991.