Haaška mirovna konferenca o Jugoslaviji

Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške junija 1991 ter zaradi vse hujših vojaških spopadov na območju Hrvaške so države članice ES na izrednem sestanku zunanjih ministrov 27. avgusta 1991 sprejele Deklaracijo o Jugoslaviji, s katero so sklicale mirovno konferenco o Jugoslaviji. Njen namen je bil zagotovitev trajnega miru in uskladitev prihodnjih odnosov med jugoslovanskimi republikami. Na konferenci so sodelovali ES, predstavniki federacije (SFRJ) ter šest jugoslovanskih republik, med njimi tudi Slovenija.

Konferenca se je prvič sestala v začetku septembra 1991 v Haagu pod vodstvom Lorda Carringtona, njeno delo pa je temeljilo na treh načelih: nedopustnost enostranskih sprememb meja s silo, varovanje pravic vseh v Jugoslaviji in polno upoštevanje vseh legitimnih zadev in prizadevanj. Na potek konference so vplivali dogodki, ki so potekali na območju nekdanje Jugoslavije, pa tudi širše, posebej razpad Sovjetske zveze. Številni predlogi premirja ter rešitev za prihodnje odnose med nekdanjimi republikami, ki so bili predstavljeni na konferenci, niso uspeli.

Slovenija je bila ob ustanovitvi konference že novonastala država, toda še brez mednarodnega priznanja in vzpostavljenih diplomatskih odnosov, zato je poleg zastopanja svojih interesov pri reševanju jugoslovanskega vprašanja sodelovanje na konferenci za Slovenijo predstavljalo pomemben kanal komuniciranja s tujino. Pri delu konference je Slovenija aktivno sodelovala, tudi z vlaganjem predlogov za rešitev situacije v Jugoslaviji, izkoristila pa jo je tudi za promocijo svoje zahteve po neodvisnosti. Slovenija je pojasnjevala, da je ideja o jugoslovanski konfederaciji po razglasitvi neodvisnosti republik ter oboroženem napadu JLA postala obsoletna, zato je pričakovala mednarodno priznanje ter se o samostojnosti ni bila pripravljena pogajati. Slovenija je med potekom konference opozarjala tudi na ekonomske posledice razpada države, nelegitimne ukrepe Narodne banke Jugoslavije ter zaplembe premoženja slovenskih podjetij in agencij v drugih republikah. Potem ko je jugoslovanska armada konec oktobra 1991 zapustila slovensko ozemlje, Slovenija ni več videla svojega mesta na konferenci kot del »jugoslovanskega problema«, ampak je bila pripravljena sodelovati pri njenem delu kot samostojna in neodvisna država.

Kljub neuspehu konference za zagotovitev miru na območju nekdanje Jugoslavije ter sklenitve dogovora med nekdanjimi republikami je ta imela pomembno vlogo pri priznanju novonastalih držav, vprašanju meja, človekovih pravic in nasledstva. Ta vprašanja je obravnavala arbitražna (Badinterjeva) komisija, ki je delovala v okviru konference.

Delo konference se je zaključilo z ustanovitvijo mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji (ICFY) julija 1992. Državam ES se je pri iskanju možnosti za premirje na območju nekdanje Jugoslavije pridružila še OZN.