Arbitražna (Badinterjeva) komisija

V okviru mirovne konference (haaške konference) o Jugoslaviji je bil predviden arbitražni postopek pred za to ustanovljeno arbitražno komisijo, ki je bila pristojna za izdajanje pravnih mnenj v zvezi z nastalimi konflikti in krizo v Jugoslaviji. Komisijo so sestavljali predsedniki ustavnih sodišč petih držav članic ES, med katerimi je predsedstvo komisije pripadlo Francozu Robertu Badinterju, po katerem je komisija dobila tudi znano ime – Badinterjeva komisija. Ta je v času svojega delovanja v letih od 1991 do 1993 podala skupaj 15 pravnih mnenj, utemeljenih na načelih in pravilih mednarodnega javnega prava.

Prvi sklop mnenj (od št. 1 do 3 ter od št. 8 do 10) se je ukvarjal s temeljnimi vprašanji, povezanimi s prenehanjem obstoja Jugoslavije kot subjekta mednarodnega prava, natančneje s procesom razpada SFRJ, pravico do samoodločbe ter priznanjem meja med nekdanjimi republikami. Arbitražna (Badinterjeva) komisija je zaključila, da SFRJ ne more več izpolnjevati kriterija države po mednarodnem pravu, da je proces razpada SFRJ končan in da država več ne obstaja. Komisija je tudi potrdila, da je na ozemlju nekdanje skupne države nastalo pet novih enakovrednih naslednic, ki so zamenjale SFRJ, in da nobena naslednica nima pravice do izključnega nasledstva po nekdanji skupni državi.

Komisija je odločila (mnenje št. 3), da načela mednarodnega prava glede varovanja in nespremenljivosti obstoječih meja (uti possidetis juris)  prvič uporabi tudi izven okvira procesa dekolonizacije ter jih naveže na meje posameznih republik, ki so razglasile samostojnost, in ne zgolj na zunanje meje nekdanje SFRJ. S tem je komisija varovanje teritorialne suverenosti in politične neodvisnosti držav razširila na republike, ki so želele samostojnost, in to navkljub ostremu nasprotovanju ostanka federalne vlade SFRJ v Beogradu z argumentom, da so bile notranje meje v Jugoslaviji postavljene po drugi svetovni vojni glede na politično odločitev komunistične partije in ne glede na dejansko etnično sestavo.

V mnenjih od št. 4 do 7 je komisija na podlagi pisnih vlog štirih nekdanjih republik proučila njihovo izpolnjevanje kriterijev za mednarodno priznanje kot samostojnih držav. Za samostojnost in mednarodno priznanje  Slovenije je pomembno mnenje Badinterjeve komisije št. 7, izdano 11. januarja 1992. V njem je arbitražna komisija ugotovila, da je Slovenija decembra 1990 izvedla plebiscit, na katerem se je več kot 88 % volivcev odločilo za samostojnost republike in je, po tem ko nikakor ni prišlo do soglasja glede sprememb ureditve SFRJ, 25. junija 1991, razglasila samostojnost. Nadalje je potrdila, da se je Slovenija z Deklaracijo o neodvisnosti zavezala spoštovati določbe Ustanovne listine OZN, Helsinške sklepne listine in Pariške listine ter da njena ustava zagotavlja spoštovanje mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, hkrati pa spoštovanje človekovih pravic, tudi pravic etničnih in narodnih skupin in manjšin. Glede tega je komisija posebej prepoznala garancije v okviru mnogih posebnih pravic, dodeljenih italijanski in madžarski manjšini. Upoštevaje navedeno je komisija podala mnenje, »da Republika Slovenija izpolnjuje vse pogoje iz Smernice za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi ter Deklaracije o Jugoslaviji«. Na tej podlagi je sledilo priznanje Slovenije kot samostojne države s strani držav ES 15. januarja 1992.

Zadnja vprašanja, ki jih je arbitražna komisija proučila v mnenjih od št. 11 do 15, so se nanašala predvsem na nasledstveno ali sukcesijsko problematiko po nekdanji Jugoslaviji. V njih je komisija skladno z mednarodnopravnimi načeli in pravili svetovala, kako naj države naslednice med seboj razdelijo skupno premoženje, dolgove in arhive, in sicer prvenstveno sporazumno in  pravično ter upoštevaje načelo enakosti pravic in obveznosti med državami.