Članstvo v EU
Članstvo v EU je Slovenija dosegla prvega maja 2004. Skupaj z uresničenim članstvom v zvezi NATO, dober mesec prej, sta bila izpolnjena temeljna zunanjepolitična cilja, ki sta bila poldrugo desetletje prej zapisana v programske in politične dokumente projekta slovenske samostojnosti in neodvisnosti. Širše zgodovinsko gledano se lahko slovensko pot ukvarjanja z evropsko idejo in ambicijo postati del nje, ki je pozneje prerasla v članstvo v EU, začrta v treh vsebinskih fazah.
Prva (1926–1989) zajema obdobje od marca 1926, ko se je slovenski poslanec Josip Hohnjec v Skupščini Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zavzel za ustanovitev evropske »mirovne zveze narodov«, pa do Majniške deklaracije 1989, ki je izrazila odločenost živeti v suvereni državi slovenskega naroda in samostojno odločati o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. V tem času izstopa udeležba slovenskih politikov (Anton Korošec, Engelbert Besednjak in Josip Vilfan) oktobra 1926 na prvem kongresu Panevropske unije na Dunaju. V Sloveniji je bilo panevropsko gibanje ustanovljeno 1991, do leta 2012 ga je vodil France Bučar. S tem je v slovenski civilni družbi živela ideja o evropski družini narodov. Konec te faze je zaznamoval Bučarjev prelomni in odmevni nastop v evropskem parlamentu v Strasbourgu januarja 1988, v katerem je pozval Zahod, naj več ne kreditira Jugoslavije, saj s tem pomaga vzdrževati totalitarni režim. Njegov govor je vzbudil v mednarodni javnosti veliko zanimanja, zaradi česar verjetno po povratku ni bil deležen hujših posledic kot stopnjevanega političnega pritiska. Bučar je pravil, da je imel s tem govorom srečo: jugoslovanski obmejni uradniki so mu temeljito pregledali prtljago, ampak ker je bil govor napisan angleščini, mu niso posvetili posebne pozornosti. Bučarju je nastop uredil Otto von Habsburg. Decembra 1989 pa je notranjepolitično odmeval slogan Evropa zdaj kot osrednje sporočilo prenoviteljskega kongresa Zveze komunistov Slovenije.
Za drugo fazo (1989–1993) lahko upoštevamo čas do aprila 1993, ko je bil v Luksemburgu podpisan Sporazum o sodelovanju med Republiko Slovenijo in EGS ter vrsta drugih, praktično iz tega izhajajočih sporazumov, tako z EGS kot z državami članicami. Posebej pomembno je bilo, da je sporazum predvidel možnost sklenitve Evropskega sporazuma o pridružitvi Republike Slovenije kot naslednji izstopajoč formalni korak na poti do članstva. Slovenska vlada je sicer obvestila Evropski svet na zasedanju v Lizboni junija 1992, da je njen cilj članstvo v EU. Druga faza je bila tako sestavni, izvirni in neločljivi del slovenske poti v neodvisnost in samostojnost, ki se je odvila s koncem hladne vojne. Za izstopajoč dogodek te faze je treba upoštevati podpis Brionske deklaracije julija 1991 med slovensko in jugoslovansko delegacijo o prekinitvi sovražnosti na ozemlju Slovenije za tri mesece, kar je bilo doseženo pod političnim pokroviteljstvom EU trojke. Sprejem deklaracije v skupščini je tlakoval pot poznejšemu mednarodnem priznanju Slovenije in mnenju Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla in da je na njenem ozemlju nastalo pet novih držav, njenih enakopravnih naslednic. Na brionskih pogajanjih je bila Slovenija s strani EU prvič sprejeta in priznana kot pogajalska stran, zaradi česar se deklaracija smatra za velik diplomatski dosežek nove države.
Tretja faza (1993–2004) pomeni dobrih enajst let dolgo obdobje izvajanja potrebnih formalnih in političnih potez ter odločitev tako v Sloveniji kot tudi v EU strukturah in državah članicah, potem intenzivnih pogajanj, strokovnega dela, organizacijskih sprememb in prilagoditev v državni administraciji ter implementacij. V tem obdobju je Slovenija opravila potrebne formalne korake na poti do članstva. Odprto je bilo stalno predstavništvo Republike Slovenije pri EU v Bruslju (1993), vzpostavljena vladna služba oz. poznejše ministrstvo za zadeve EU (1997) ter oblikovana pogajalska ekipa (1998). Pogajalski tempo je bil intenziven, v pogajanja so bili poleg vladnih resorjev in parlamenta vključeni predstavniki civilne družbe, akademske sfere in gospodarstva. Članstvo v EU je bil državni projekt, njegov namen pa strukturna preobrazba države v skladu z delovanjem EU ter prevzem evropske zakonodaje (t. i. acquis communitaire) in na njej temelječih norm, vrednot ter svoboščin. Članstvo v EU je uživalo polno podporo parlamentarnih strank in velike večine prebivalstva. Med izstopajoče dogodke na poti do članstva spadajo španski kompromis, začetek pogajanj in referendum za članstvo.
Začetek procesa v tej fazi je bil zavzet in zahteven ter se je presenetljivo zapletel. Marca 1994 so strokovne službe Evropske komisije (EK) v sodelovanju s slovensko stranjo pripravile predlog mandata za pogajanja o pridružitvenem sporazumu, vendar ga ministrski svet EK ni sprejel zaradi zadržkov in blokade Italije (kljub nasprotovanju EU, večjega dela članic in ZDA) in začelo se je naporno obdobje bilateralnih usklajevanj. Italija je zahtevala spremembo slovenske ustave v delu, ki se nanaša na pravico tujcev do nakupa nepremičnin v Sloveniji (pogajalski proces je sicer predvideval takšno ustavno spremembo, vendar šele s sprejetjem v članstvo in ne že na samem začetku). Osnova za zahtevo je bil interes t. i. optantov, italijanskih državljanov (oz. njihovih potomcev), ki so do konca druge svetovne vojne živeli pretežno v Istri, po vojni pa so pred novim jugoslovanskim režimom pobegnili v Italijo. Evropski svet je na zasedanju v Cannesu aprila 1995 sprejel sklep, v katerem je izrazil potrebo po spremembi slovenske ustave in upanje, da bo pridružitveni sporazum čim prej podpisan. S posredovanjem španskega zunanjega ministra Solane je decembra 1995 prišlo do rešitve, ki je znana pod imenom španski kompromis. Pridružitveni sporazum je bil podpisan julija 1996 (v državnem zboru je bil ratificiran leto dni pozneje, veljati pa je začel februarja 1999) in obenem je bila vložena prošnja za članstvo v EU. Do podpisa bi sicer lahko prišlo že prej, vendar je britanska vlada za nekaj mesecev dala veto na širitveni proces za celotno skupino držav kandidatk kot odgovor na bruseljsko prepoved uvoza britanske govedine na trg EU zaradi t. i. bolezni norih krav. Slovenija je tako na samem začetku formalizirane poti v EU doživela dve blokadi ter med drugim spoznala, da so namere in podpora bruseljskih EU struktur eno, interesi držav članic pa drugo ter da oboje ni nujno vedno skladno. Septembra 1997 je vlada sprejela Strategijo za vključevanje v EU, pogajanja pa so se uradno začela marca naslednje leto.
V maju 1999 je vlada objavila Državni program za prevzem pravnega reda Evropskih skupnosti, pogajanja so se intenzivirala in zaključila decembra 2002 na zasedanju ES v Kopenhagnu, medtem ko je ES že na oktobrskem zasedanju uradno presodila, da bo deseterica kandidatk (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) v letu 2004 pripravljena vstopiti v EU. Med drugim je v tem času slovenska vlada izdala šest t. i. Poročil o napredku, prav tako pa tudi EK.
Marca 2003 je bil izveden referendum o članstvu v EU (skupaj z referendumom o članstvu v zvezi NATO), ki se ga je udeležilo 60,4 % volilnih upravičencev, za se jih je izreklo 89,61 %. V času kampanje, pa tudi v celotnem prejšnjem obdobju, je bilo organiziranih veliko število javnih razprav v najširšem, pa tudi v številnih ožjih strokovnih formatih, o članstvu v EU. Urad vlade za komuniciranje je izdelal posebno medijsko strategijo, visoki predstavniki vlade so nastopali v razpravah in se srečevali s civilno družbo ter pojasnjevali pridobitve članstva. V najširši javnosti ni bilo posebnega nasprotovanja članstvu v EU, ki je uživalo visoko podporo. V bistvu bi lahko povzeli dva vidika pomislekov, in sicer zaradi prenosa dela državne suverenosti na strukture EU in zaradi hitrega tempa včlanjevanja. Aprila 2003 so prihodnje članice v Atenah podpisale pristopno pogodbo in prvega maja leta 2004 je Slovenija postala članica EU.
Vrh te izjemno uspešne poti je zaokrožilo slovensko predsedovanje Evropskemu svetu (ES) v prvi polovici leta 2008 v trojki z Nemčijo in Portugalsko. Slovenija je bila prva izmed leta 2004 sprejetih novih članic, ki je predsedovala (leto za njo še Češka republika). Predsedovanje, ki je med drugim organiziralo in izvedlo vrhunska srečanja EU z ZDA (v Sloveniji), RF, Japonsko in latinskoameriškimi ter karibskimi državami, je bilo šestnajst let po pridobitvi mednarodnega priznanja vrh slovenske zunanje politike. Leto dni pozneje sprejeta Lizbonska pogodba, ki je nadomestila evropsko ustavo, je dodelila pravno subjektiviteto EU, uvedla stalnega predsednika ES in omogočila vzpostavitev evropske diplomacije (Evropska služba za zunanje zadeve), s čimer je dotedanji visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko postal dejansko zunanji minister EU. Vse to je v vsebinskem smislu bistveno spremenilo pomen predsedovanja, ki je pridobilo na simboliki na račun vsebine in politične teže.
Slovensko članstvo v EU spada v jedro slovenske zgodbe o uspehu, ki je več kot poldrugo desetletje pozneje še vedno vsebinski, strukturni, diplomatski in politični model za izvedbo takšnega projekta. To je pomembno predvsem v luči zaokrožitve širitvenega procesa EU na Zahodni Balkan in drugega slovenskega predsedovanja ES leta 2021. Skupaj s članstvom v zvezi NATO in s serijo velikih multilateralnih projektov predstavlja diplomatski in politični vrh smisel slovenske države in njenega mednarodnega delovanja ter hkrati odraža razumevanje mednarodne politike in sposobnost načrtnega, sistemskega in aktivnega vključevanja vanjo.
Literatura
Jazbec, M. (2009). Dvajsetletnica konca hladne vojne. Ljubljana: Ifimes.
Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice.
Rupel, D., et al. (ur.). (2004). Vzpon med evropske zvezde: slovenska pot v Evropsko unijo. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve.
Rupel, D. (2011). Slovenija na svetovnem prizorišču. Ljubljana: Slovenska matica.