Španski kompromis
Sloveniji je julija leta 1992, le nekaj mesecev po mednarodnem priznanju, uspelo z Italijo doseči dogovor o nasledstvu med drugimi tudi Osimskih sporazumov in Rimskega sporazuma. S prvim sta SFR Jugoslavija in Italija (1975) dokončno rešili vprašanje meje, z drugim pa (1983) dokončno uredili vse vzajemne obveznosti, ki izvirajo iz 4. člena Osimske pogodbe. Šlo je pravzaprav za odškodnino za nacionalizirano optantsko (ezulsko) premoženje v Istri iz t. i. cone B. S tem pa pritiski italijanske strani za revizijo omenjenih sporazumov niso prenehali. Svoj vrh so dosegli ob nameri Slovenije, da zaprosi za članstvo v EU. Julija 1994 sta bila v razgovoru z dr. Drnovškom predsednik vlade Silvio Berlusconi in zunanji minister Gianni De Michelis zelo neposredna. Optantom naj bi bilo treba vrniti premoženje v naravi in začeti novo razpravo o vrednotenju in pomenu omenjenih sporazumov. Očitno sta menila, da je s samostojno Slovenijo mogoče najti za Italijo boljšo in politično ugodnejšo rešitev. Meja pa naj ne bi bila pod vprašajem. Italijanska ministrica za zunanje zadeve Susanna Agnelli je pred komisijo italijanskega parlamenta za zunanjo politiko februarja 1995 leta izrazila podobno mnenje, da je treba s Slovenijo pred njenim vstopom v EU doseči uravnotežen dogovor, v katerem bodo pričakovanja ezulov dobila primerno priznanje. Slovenija se je tako pred podpisom Evropskega sporazuma o pridružitvi EU znašla pred italijansko blokado. Za pomoč v sporu se je obrnila na Javierja Solano, zunanjega ministra Španije, predsedujoče EU v drugi polovici leta 1995. Romano Prodi, ki je nasledil Berlusconija, pa je še pred sestavo svoje vlade v razgovoru s predsednikom ZDA Billom Clintonom dobil nedvoumno sporočilo, da naj konča spor s Slovenijo. Predloga rešitve, ki ga je podal Solana, se je oprijelo ime španskega oziroma Solanovega kompromisa. Ernest Petrič ga je označil »kot primer kompromisov, ki so, čeprav z opustitvijo kratkoročnih pričakovanj in zahtev, vodili k dolgoročnemu cilju …«190 Slovenija ga je sprejela s stališči in sklepi Državnega zbora o odnosih Republike Slovenije z EU, Italijo in NATOM 11. aprila 1996. Kompromis je bil vključen v prilogo XIII pridružitvenega sporazuma. Med drugim je določal, da imajo (ob pogoju vzajemnosti) državljani EU, ki so imeli vsaj tri leta neprekinjeno bivališče na ozemlju Slovenije, pravico nakupa nepremičnine z dnem uveljavitve sporazuma. Slovenija se je tudi zavezala, da bo v štirih letih po začetku veljavnosti sporazuma (ob pogoju vzajemnosti) pravico do nakupa nepremičnin zagotovila vsem državljanom EU. Se pravi v času svojega pridruženega članstva v EU in še pred polnopravnim članstvom. Slovenija je morala pred ratifikacijo pridružitvenega sporazuma (1997) ustrezno spremeniti 68. člen svoje ustave, saj do takrat tujcem lastništvo nepremičnin ni bilo dovoljeno. Končno je, resda z zamudo, pridružitveni sporazum med Slovenijo in EU potrdila tudi Italija, tako da je stopil v veljavo 1. februarja 1999.
Literatura
:
Dragolič, M. (2004). Trg nepremičnin v EU – ekonomsko ali politično vprašanje?. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. URL: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Dragolic-Marjeta.PDF.
Petrič, E. (2010). Zunanja politika: osnove teorije in praksa. Ljubljana: Center za evropsko prihodnost.
Rupel, D. (2017). Zadnjih sto let. Ljubljana: Modrijan, str. 164–165.
Šuklje, B. Zaplet ob kosilu v rimski palači Chigi. Primorske novice, 15. 2. 2019. URL: https://www.primorske.si/2019/02/14/zaplet-ob-kosilu-v-rimski-palaci-chigi, 4. 2. 2020.
Opombe
Petrič, 2010, str. 246.