Nova svetovna ureditev

Padec Berlinskega zidu novembra leta 1989 je simbolni mejnik novejše politične zgodovine sveta. Rušenje Berlinskega zidu je bilo revolucionarno in obenem globoko demokratično dejanje. Kot tako pomeni začetek vrste demokratičnih revolucij z nacionalnimi, političnimi, gospodarskimi in duhovnimi razsežnostmi v skoraj vseh državah in deželah srednje, vzhodne in južne Evrope, ki so prejšnja desetletja životarile pod prisilnim pokrovom komunizma.

V primeru Slovenije in drugih članic Evropske unije te regije se je proces tranzicije končal – bolj ali manj uspešno za različne države. Povsod pa ostajajo aktualni dediščina pretekle blokade, spomin na slabe čase ter nekatere z njima povezane, še nedokončane naloge.

Padec Berlinskega zidu pomeni demokratično revolucijo tudi z zornega kota svetovne ureditve razmerij v starem in na novo nastalem pluriverzumu nacionalnih držav. Razpad Sovjetske zveze in ukinitev Varšavskega pakta kot njene vojaške organizacije ‒ ter na regionalni ravni razpad Jugoslavije in poraz Jugoslovanske ljudske armade kot njene oborožene formacije ‒ sta pomenila tudi konec bipolarnega razmerja moči na svetovni ravni ter konec spremljajočih razmerij oboroževalne tekme, hladne vojne, uvrščanja neuvrščenih ter notranjega discipliniranja uvrščenih v vsakem od obeh blokov.

Kaj pa naj bi nadomestilo bipolarnost ‒ ameriški monopol planetarne moči, nova bipolarnost ali multipolarnost? Z vidika tako majhne in šibke nacije, kot je Slovenija, je zanimiva, aktualna in pomembna predvsem čim zanesljivejša analiza stanja in napoved razvojnih teženj, torej prihodnjega stanja globalnih razmerij.

Vprašanje se umešča tudi v Huntingtonovo že klasično paradigmo, ki aktualne meddržavne povezave razlaga na podlagi ponovnega oživljanja, krepitve in osredinjenja svetovnih človeških civilizacij. Huntingtona je seveda groza ob napovedi možnega velikega »trka civilizacij« in išče načine za planetarno sožitje teh največjih delov globalne družbe. Prepričljiva se zdi predvsem izkustvena analiza sodobnih procesov in paradigmatično utemeljene napovedi ter razvojni scenariji. Huntingtonova analiza ni vrednostna, normativna ali ideološka. Tudi ni etnocentrična ali religiozno in kontinentalno pristranska. Ob spoštljivem odnosu do dejstev je onstran stereotipov oziroma predsodkov o etnijah, rasah, nacijah in religijah ter ustreznih političnih aktivizmov. Čeprav avtor ne skriva, da pripada zahodni civilizaciji, je nima za boljšo ali slabšo, za večvredno ali manjvredno od drugih petih. Razpoznava torej šest oblikovanih civilizacij: zahodno, islamsko, pravoslavno, japonsko, kitajsko in indijsko.²⁷ Huntington poskuša, kolikor pač zmore, neprizadeto našteti bistvene značilnosti zahodne civilizacije, te so: dediščina antične kulture, katolicizem in protestantizem, evropski jeziki, ločitev duhovne in politične avtoritete, predstavniška telesa ter individualizem. Razmišlja o njeni ogroženosti, moči in perspektivah v razmerju do drugih civilizacij.

Njegovo razumevanje teh odnosov je v približnem povzetku naslednje: zahodna civilizacija (Evropska unija, Severna Amerika in Avstralija) v zadnjih sto letih počasi izgublja imperialni nadzor nad drugim delom sveta. Najprej so razpadli kolonialni imperiji (Španije, Velike Britanije, Portugalske, Francije …), potem kratkotrajni imperiji nacistične Nemčije, fašistične Italije ter imperialne Japonske. Na koncu je popustila moč zahodnega vojaško-političnega združevanja v vlogi obrambe zahodnega bloka v času svetovne dvopolnosti. Nadalje zahodna civilizacija ‒ v primerjavi z drugimi ‒ gospodarsko, finančno in demografsko ne napreduje. Najagresivnejša je islamska civilizacija, vendar predvsem demografsko. Ker se ne zna politično osrediniti in vojaško organizirati, nadomešča odsotnost enotnega civilizacijskega gravitacijskega središča in nesposobnost za kolektivne vojaške akcije s terorizmom, ki sprošča predvsem energijo in frustracije generacijske kohorte 15‒30 let starih, za vojsko sposobnih mladih moških. V nedavni preteklosti najekspanzivnejša japonska civilizacija se je ustalila na visoki ravni ekonomskega in finančnega razvoja ter poskuša pridobiti svojim industrijsko-tehnološkim virom ustrezno mesto v azijskih regionalnih vojaško-političnih razmerjih. Edina resna grožnja vsem drugim civilizacijam naj bi bil sedanji in prihodnji razvoj kitajske civilizacije. Zadnja je ekspanzivna v demografskem, ekonomskem, zunanjetrgovinskem in vojaško-oboroževalnem pogledu. Od nekdaj je zavzemala osrednjo gravitacijsko točko azijskega in širšega pacifiškega območja, ki ga vedno bolj obvladuje s finančnimi, trgovskimi ter kulturno-religioznimi mrežami in lastno diasporo.

Slovenija je v zgodovinskem, kulturnem in geografskem, od leta 2004 dalje pa tudi v državnopolitičnem in obrambnem pogledu sestavni del zahodne civilizacije. Članstvo v Evropski uniji je torej regionalnega, članstvo v NATU pa civilizacijskega pomena. NATO je za sedaj edina učinkovita obrambna organizacija zahodne civilizacije, vprašanje njegovega prihodnjega razvoja pa je, ali se bosta v njem krepila dva obrambna stebra, ameriški in evropski, ali pa bo morebiti poleg NATA nastala še posebna zahodnoevropska obrambna organizacija, gotovo tesno povezana z NATOM.