Berlinski zid

Po padcu nacistične Nemčije so poraženo državo z zahoda in juga zasedle čete ZDA, V. Britanije in Francije, z vzhoda pa enote sovjetske Rdeče armade. Julija 1945 so se na potsdamski konferenci zaveznice dogovorile o razdelitvi okupacijskih con in guvernerjih, po četrtih pa so si razdelile tudi glavno mesto, ki so ga bile 60 % le ruševine. Zaradi različnih ideologij, ekonomskih sistemov in pogledov na ureditev Evrope po vojni je med stranema prihajalo do resnih nesoglasij. Znana je sovjetska blokada junija 1948 (uvedba nemške marke), ki je Zahodni Berlin odrezala od sveta. Čeprav so pogajanja med zavezniki sledila cilju po enotni Nemčiji kot pred vojno, so se ideološka nasprotja krepila. Zahod ni bil pripravljen na ekspanzijo komunizma, ki ga je propagirala Sovjetska zveza, zato so se v obrambi pred takšnimi vplivi združile cone Francije, ZDA in V. Britanije ter 23. maja 1949 ustvarile enotno tvorbo Zahodno Nemčijo (Bundesrepublik Deutschland – ZRN) z začasnim glavnim mestom v Bonnu, Sovjeti pa so ustanovili Vzhodno Nemčijo (NDR). Tudi prestolnico so razdelili podobno: zahodni Berlin je pripadel zahodnim zaveznikom in postal otok sredi komunistične države. Prehod med deloma mesta je bil sprva precej prožen, Berlin je živel razgibano poslovno in kulturno življenje, družine in znanci so se brez težav obiskovali. Zahodni Berlin je veljal za gospodarski čudež povojne obnove. Zaradi vse opaznejših razlik v gospodarskem razvoju so mnogi Nemci odšli iz NDR v ZRN: med 1949 in 1961 je država izgubila več kot 2,7 mio ljudi, zlasti izobražencev, mladih in delovne sile. Komunistično vodstvo je bilo zaradi neuspešnih reform prisiljeno ukrepati, ampak zidu niso omenjali.

Še junija 1961 je tedanji vodja NDR W. Ulbricht zatrjeval, da o zidu nihče ne razmišlja, po pogovoru s sovjetskim voditeljem N. Hruščovom pa naj bi oblasti začele s tajnimi pripravami na njegovo gradnjo, češ da gre za sam obstoj in varnost države. V soboto, 12. avgusta 1961, je ob neformalnem srečanju članov politbiroja na elitnem posestvu v bližini Berlina Ulbricht podpisal ukaz o zaprtju meja in o takojšnji gradnji zidu. 13. avgusta 1961 so bile meje že zaprte, pod strogimi varnostmi ukrepi so začeli postavljati zid. Oblast je pretrgala linije metroja, železnice in telefonske kable ter v ponedeljek onemogočila približno 60.000 državljanom NDR oditi na dobro plačano delo v ZRN. Nenadoma so bile razdeljene družine, pretrgani poslovni in osebni stiki, 192 mestnih ulic in trgov je bilo razdeljenih na dva dela. Iz blokov ob zidu so nasilno izselili več tisoč družin, ob meji je nastala cona smrti. Zahod tedaj proti gradnji ni enotno in glasno protestiral, saj je videl v zidu zagotovilo, da Sovjetske zveze zahodni del mesta ne zanima. V obdobju krhkega miru bi bila vsaka konfrontacija zelo tvegana.

V celoti je bil zid dolg 156 kilometrov, 107 kilometrov je bilo pravega zidu, po samem mestu je potekal v dolžini 37 km. Sestavljen je bil iz 45.000 kvadrov, visokih 4 metre, ob njem je bilo 300 vojaških opazovalnic ter 7 bunkerjev, za nadzor je skrbelo 10.000 stražarjev. Na najbolj izpostavljenih mestih so oblasti namestile še električno žico, angažirale policijske pse, dodatne reflektorje in namestile celo mine. Poskusov pobega je bilo v vsem obdobju okrog 5.000, pri čemer je umrlo približno 300 prebežnikov, samo v prvem letu 29. Tajna policija Stasi (Staatssicherheit) je nadzirala komunikacijo in bdela nad ljudmi, ki so živeli ob zidu. Tedanji župan Zahodnega Berlina W. Brandt je zaman protestiral proti nasilju in smrti prebežnikov ob zidu. Hladna vojna je povzročila napetost na obeh straneh. Kljub temu je uradna propaganda trdila, da je ljudstvo gradnjo zidu pozdravilo, ker da ga varuje pred vplivi kapitalizma, imperializma, zahodne ideologije in fašizma (»antifašistična zaščitna gred«). Ljudje so mu šepetaje rekli »zid sramote« (Schutzwall). »Ta zid bo stal še 50, celo 100 let,« je še januarja 1989 zatrjeval vzhodnonemški vodja E. Honecker. Na nekaj posebej urejenih točkah je bil dovoljen prehod uradnim predstavnikom, diplomatom in imetnikom posebnih dovoljenj (razdružene družine), najbolj znana je bila nadzorna točka Charlie na Friedrichstrasse, ki je ostala simbol hladne vojne. Danes je ob njem urejen muzej zidu in opomnik na tiste čase. Tako kot so to postale besede predsednika ZDA J. F. Kennedyja ob obisku v razdeljenem Berlinu junija 1963: »Ich bin ein Berliner!« Zanimivo je, da je bila zahodna stran zidu popisana z grafiti, vzhodna pa ne. »Vzhodna stran zidu« – tj. Vzhodna Evropa – je ob dogodkih v Berlinu 1989 doživela pravi val demokratičnih revolucij in padce tiranov: N. Caucescu v Romuniji, T. Živkov v Bolgariji, žametna revolucija na Češkoslovaškem, upor v Albaniji, odstop W. Jaruzelskega in volitve na Poljskem, dogajanja v Sovjetski zvezi …

Zid in njegova simbolika sta postala tema številnih pisateljev pri nas (B. Pahor, D. Jančar) in drugod ter izziv znanim filmskim umetnikom (W. Wenders, von Donnersmarck, A. Hitchcock: »Raztrgana zavesa«). Kot emblem hladne vojne in vidni znak nevidne železne zavese je zid navdihoval upornike po Vzhodni Evropi, tudi pri nas. Iz zgodovinskega dejstva je danes postal sinonim za čase hladne vojne in metafora ideološkega sovraštva. Na neki način smo v demokratični Evropi danes v marsičem dolžniki tistim, ki so ga zrušili, kot smo bili prej talci tistih, ki so ga postavili. Zid je po 10.315 dneh 9. novembra 1989 padel tako mirno in nenadoma, kot je bil 13. avgusta 1961 postavljen.

Padec Berlinskega zidu 9. novembra 1989 velja za simbolni konec hladne vojne med evropskim Vzhodom in Zahodom, saj je po 28 letih padla ločnica, ki ni delila le mesta, ampak Evropo. Vzkliki Berlinčanov – »Die Mauer ist weg!« – ki so jih po televiziji slišali gledalci z obeh strani, so pomenili vrh političnih in družbenih sprememb v Vzhodni Evropi od sredine 80. let 20. stoletja naprej, ko je postalo jasno, da se čas komunističnim režimom izteka in da jih je pokopal ne le teror in kršenje človekovih pravic, ampak tudi katastrofalno gospodarjenje in upravljanje z državo. Tako Madžarska kot Romunija, Češkoslovaška, Poljska, Sovjetska zveza, Jugoslavija, Bolgarija, Albanija kot Nemška demokratična republika (NDR) so tedaj doživljale zlom ideologije, na kateri je svojo oblast zgradila nomenklatura, k padcu režimov pa so svoje prispevali tudi številni disidenti, zlasti intelektualci ter prebujajoča se civilna družba.

Tudi za NDR je bilo značilno, da je ljudstvo (22 mio) živelo v revščini in bilo vezano na nekvalitetno domačo proizvodnjo planskega gospodarstva in javne usluge, elita pa se je po posebnem oddelku za zunanjo trgovino (Kommerzielle Koordinierung – KoKo) tajno oskrbovala z dragimi izdelki z Zahoda. Da bi si dvignili priljubljenost med ljudstvom, je partijski (SED) vodja E. Honecker npr. dovolil uvoz banan, mladini pa je dovolil dolge lase. Člani centralnega komiteja in politbiroja so živeli v elitnem naselju v bližini Berlina, kjer so se obdali z visokim zidom, luksuznimi dobrinami z Zahoda in sovjetskimi stražarji. Razumeti je treba, da so po koncu druge sv. vojne Sovjeti demontirali velik del industrije v Vzhodni Nemčiji, zato je bil začetek nove države tam težak, gospodarske osnove skoraj ni bilo, vse poslovanje je bilo vezano na Sovjetsko zvezo in na pomoč vzhodnega bloka. Takoj po vojni je prihajalo do množičnih migracij iz sovjetske cone na Zahod, Sovjetska zveza pa je svoji marionetni tvorbi naložila tudi plačilo velike vojne škode. Gospodarska pomoč NDR je bila selektivna, rentabilnost gospodarstva slaba, motivacija nizka, tehnologija pa zastarela. Država je bila prisiljena v zadolževanje, na Bližnji vzhod je poltajno izvažala orožje, nastopila je energetska kriza, na tajni račun elite (št. 0628) se je stekal denar tistih, ki so jim proti plačilu dovolili izselitev. Še leta 1989 si je elita privoščila uvoz 160 službenih vozil, nakup razkošnih oblačil in tehnike, kar vse dokazuje veliko odtujenost nomenklature že v času razpada sprevrženega sistema. Tajna služba Stasi (Ministrstvo za državno varnost) je veljala za najbolj učinkovito tajno službo na Vzhodu, tesno je sodelovala s sovjetsko KGB, med 1950 in 1989 pa je zaposlovala več kot 270.000 agentov in prav toliko informatorjev po vseh okrajih, ki so iskali razrednega sovražnika in vohunili za svojimi državljani, posebej za tistimi, ki so imeli kakšen stik z Zahodom. Z dovršenim sistemom subverzivnih aktivnosti je želel Stasi »fragmentirati, paralizirati, dezorganizirati in izolirati sovražne in negativne aktivnosti ter jih omejiti ali v celoti zatreti«, kot so čistkam rekli v ideološkem jeziku.

Mnogi državljani NDR so bili ubiti, ko so želeli preplezati zid in zbežati na Zahod. Ko sta spomladi 1989 Avstrija in Madžarska odstranili žico s svojih meja, je skozi Madžarsko v Zahodno Nemčijo prebežalo okrog 100.000 državljanov NDR. Zid se je začel majati, režimu je sam M. Gorbačov zaukazal spremembe, E. Honecker je moral oditi, zamenjal ga je E. Krenz, vendar ne za dolgo.

»Gospod Gorbačov, podrite ta zid!« je v slovitem govoru pred Brandenburškimi vrati v Berlinu junija 1987 zaklical ameriški predsednik Ronald Reagan. Novembra 1989 so Berlinčani to storili sami. Veselje je bilo neizmerno; demokratični svet, ki je dogodke v živo spremljal, si je oddahnil in že 3. oktobra 1990 sta se državi združili v enotno Nemčijo. Ob združitvi se je prvi kancler Helmut Kohl (1930–2017) jasno zavedal moči nove velike države, zato je opozarjal nemško politiko, »da mora paziti, da bi s svojo močjo ne vzbujala strahu, ter biti vedno trdno zasidrana v EU in v NATO«.