Geopolitična ločnica med helensko in rimsko civilizacijo ter med Zahodnim rimskim in Vzhodnim bizantinskim cesarstvom
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Cras vehicula nisi sit amet pellentesque dignissim. Nullam mattis lacinia massa id semper. Proin tristique aliquet eros quis sollicitudin. Donec condimentum justo ut est hendrerit cursus. Donec sit amet purus eu risus cursus gravida vitae vitae velit. Nullam malesuada ullamcorper suscipit. Suspendisse.
Splošno se pojem »Zahoda« definira bolj v kulturnem in ideološkem kot v geografskem pomenu besede, zgodovinsko pa se ga povezuje s kulturno-civilizacijskimi vplivi antičnega Rima, Grčije, judovstva in krščanstva, z rimskim pravom, filozofijo, znanostjo, grškim pojmovanjem razuma in demokracije ter z latinskim konceptom reda in urejanja javnih zadev. Pa tudi z znanostjo, politiko, tehniko, umetnostjo in gospodarskim napredkom, z odnosom do avtoritete, hierarhije, moči, prava in moralnih vrednot. Z izrazom »zahodna civilizacija« označujemo Evropo in Severno Ameriko (pogosto pa tudi Japonsko, Izrael, Avstralijo), v Evropi pa je bila delitev na (komunistični) Vzhod in (kapitalistični) Zahod zelo močna od konca druge svetovne vojne do padca Berlinskega zidu 1989. Ločnica ima seveda globoko zgodovinsko in kulturno ozadje.
Rimski cesar Teodozij I. je bil zadnji, ki je še vladal celotnemu rimskemu imperiju (379–395). Krščanstvo je iz zgolj dovoljene (Milanski edikt 313) utrdil kot uradno religijo države in postavil uradnike pred izbiro, da služijo Jupitru ali Kristusu. Izbrali so Kristusa in ohranili funkcije. Pred smrtjo je spoznal, da njegova sinova ne bosta kos upravljanju ogromnega cesarstva, zato je mlajšemu Honoriju prepustil zahodni del, starejšemu Arkadiju pa vzhodni. Črta/ločnica je province Panonijo, Norik in Dalmacijo postavila na zahod (pod Rim), Makedonijo, Dacijo in Mezijo pa na vzhod (pod Bizanc). Meja je tekla po Donavi od današnje Budimpešte do Beograda (Singidunum), potem pa po Savi in Drini do Pive vse do današnjega Nikšića in Budve. Celotno področje današnje Bosne in Hercegovine je do njegovega propada v letu 476 pripadalo Zahodnemu rimskemu cesarstvu. Vzhodni del imperija je trajal precej dlje, do 29. maja 1453, ko je padel v otomanske roke. Na današnjem slovenskem prostoru so bila v rimskem času mesta Poetoviona, Celeia, Emona, Capris, Naoportus, Neviodunum, Carnium, Longaticum, Tergeste in Atrans, na robu ozemlja pa so Rimljani l. 181 pr. Kr. ustanovili pristanišče Aquileio, ki je bila v 4. stoletju z več kot sto tisoč prebivalci deveto največje mesto v imperiju. Območje je imelo za Rim pretežno vojaški pomen; zgrajenih je bilo več sto kilometrov cest, urejena so bila mesta z infrastrukturo (poštne postaje, obrambni sistemi, vodovod, oporišča, obrt, pokopališča), škofijski sedeži pa pričajo o gospodarskem in kulturnem razvoju.
Leta 1054 se je po tej isti ločnici na vzhod in zahod razdelila tudi do takrat precej enotna krščanska Cerkev: po stoletjih teoloških razprav in političnih iger je prišlo do ločitve na zahodno – latinsko, Katoliško cerkev (Rim) – ter na vzhodne – grško in druge Pravoslavne cerkve z zgolj simbolnim središčem v Bizancu (Carigrad). Poleg doktrinalnih vprašanj (spor o pomenu lat. izraza filioque v obrazcu veroizpovedi, o nekvašenem kruhu, različno razumevanje grškega izraza katholikos ter pojmovanje papeške službe) in vzajemnega izobčenja med Rimom in Bizancem so spor pogojevala tudi bistveno različna vrednostna, politična, civilizacijska ter kulturna ozadja, vključno z jezikom (grščina/latinščina), pisavo (latinica/grščina/cirilica), pojmovanjem izvora resnice, razmerja med vero in razumom, avtoritete, tradicije, napredka ter odnosa med civilno (cesar, kralj) in versko oblastjo (papež, patriarh). Vzhod (pravoslavni svet) tako splošno velja za bolj emocionalnega in nedorečenega, z manj racionalnosti, a z več mistike in simbolizma, za globlje ukoreninjenega v veri, narodu, družini, tradiciji in zgodovini, kar se odraža tudi v njegovem odnosu s sodobnim Zahodom (katoliškim, protestantskim, ateističnim) in z njegovimi vrednotami reda, razuma, poudarjenega individualizma in pravic posameznika (človekove pravice). Pa tudi s pojmovanjem profita, transparentnosti, pozitivnega razumevanja globalizma, liberalizma, sekularnosti, novoveškega razsvetljenstva in racionalizma ter v zahodnem poudarjanju osebne, družbene ter moralne svobode, vključno s hedonizmom in zavračanjem misticizma in presežnosti.
Takšno zelo različno kulturno-politično in zgodovinsko ozadje je vse od leta 1918 naprej vplivalo tudi na življenje v Jugoslaviji, državi, ki je združevala katoliški Zahod, pravoslavni Vzhod ter močno tradicijo otomanskega islama, kar je vse od začetka pogojevalo družbene antagonizme v njej. Zlasti v Sloveniji ter na Hrvaškem se je proti koncu 80. let krepila zavest, da bivanje v civilizacijsko in vrednostno tako heterogeni državi ni več možno (ideje o »Zahodni Jugoslaviji«), saj so druga za drugo razpadle vse ideologije, ki so poskušale povezati kulturno tako različne narode: ilirizem, jugoslovanska ideja, vrednote partizanskega boja, industrializacija, komunizem, evropska ideja na Balkanu. Slovenske dežele so od antike prek srednjega in novega veka vse do leta 1918 spadale pod kulturni vpliv in politično oblast Zahoda, le v obdobju med 1. decembrom 1918 in 25. junijem 1991 je bil slovenski prostor del državne tvorbe s sedežem na Vzhodu.
Državne tvorbe in meddržavne povezave so značilni zgodovinski pojavi, ki nastajajo, trajajo in propadajo skozi daljša obdobja.263 Zato je nujen pogoj za aktualne presoje mednarodnih odnosov in povezav tudi razumevanje ter upoštevanje zgodovinskih in geopolitičnih določil. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da so se Slovenci priselili in naselili na območju med Alpami, Jadranskim morjem in Panonsko nižino, ki ga je že stoletja pred velikim preseljevanjem narodov vojaško, gospodarsko in civilizacijsko obvladoval rimski imperij.
Od tretjega stoletja po Kr. se je kriza rimskega imperija poglabljala. Province so se osamosvajale, trgovina in obrt sta pešali, napadi barbarskih plemen so postajali vedno pogostejši in močnejši. Krizo je odložil cesar Dioklecijan (284‒305), doma iz Dokleje v Dalmaciji, ki je zadušil upore sužnjev in kolonov, obranil meje in preuredil državo. Med drugim je imperij razdelil na dvanajst diecez.
Balkanski polotok je razdelil med severozahodno diecezo Panonijo in jugovzhodno Mezijo. Meja med njima je potekala od obale Jadranskega morja pri današnji Budvi (jugovzhodno od Boke Kotorske in severozahodno od Skadra), po črti od Budve do zgornje Drine in nato po Drini do njenega izliva v Savo in do Donave. Vzdolž severne meje imperija, ki je potekala od izliva Save proti vzhodu po Donavi in skozi sotesko Džerdap, pa so Rimljani že od 1. stoletja dalje gradili močan obrambni sistem, tako imenovani limes, ki ga je sestavljala vrsta utrdb s stalnimi posadkami.
Gospodarsko propadanje in različne potrebe obrambe imperija na zelo oddaljenih mejah so pripeljali do delitve Rimskega cesarstva na zahodno in vzhodno polovico. Delitev je pred svojo smrtjo izvedel cesar Teodozij Grški ali Veliki, sicer Španec po poreklu (379‒395). Pri tem se je večinoma oprl na mejo, ki se je že v prejšnjih stoletjih počasi oblikovala med območjema, kjer je prevladoval grški oziroma latinski vpliv. Teodozijeva razdelitev vsega cesarstva leta 395 je sledila prejšnji Dioklecijanovi razmejitvi med že omenjenima državama. Tako je bila severozahodna dieceza Panonija pod imenom Ilirik pridružena novi prefekturi Italiji, jugovzhodna Mezija pa je postala nova prefektura, razdeljena na diecezi Dacijo in Makedonijo. Zahodno polovico rimskega imperija s sedežem v Raveni je nasledil Teodozijev sin Honorij, vzhodna pa je pripadla Teodozijevemu sinu Arkadiosu, prvemu vladarju novega Bizantinskega ali Vzhodnega rimskega imperija, njegova prestolnica je postal Konstantinopel (Bizanc, Carigrad).
Razdelitev rimskega imperija je bila rezultat notranjega razvoja gospodarske, kulturne in vojaško-politične zgradbe, ki je obsegala vso tedanjo evropsko in mediteransko civilizacijo. To je bila naravna delitev, ki je prav zato imela trajne, še danes vidne posledice. Bizantinski imperij je bil več kot vse tisočletje (395‒1453) geopolitična celota, ki je temeljila na rimskem pravu, najprej (približno dvesto let) na latinskem in nato na grškem jeziku ter na krščanski (pravoslavni) veri.
Zadnji bizantinski cesar Konstantin XI., in z njim Bizantinski imperij, je padel leta 1453, ko je Konstantinopel zavzel Mohamed II. Od tedaj se iz bivšega Bizanca, sedaj Istanbula, širijo na območje jugovzhodnega Balkana, tudi preko stare meje na Drini, verski in civilizacijski vplivi iz Male Azije oziroma širše iz muslimanskega Orienta.
Po turškem zavzetju Bizanca sta se vzdolž starodavne meje med Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom skoraj pol tisočletja spopadala njuna naslednika: turški imperij pod otomansko in avstro-ogrski pod habsburško dinastijo. Stara meja med civilizacijama od Budve preko Drine do Save in Donave je bila ponovno vzpostavljena potem, ko je Bosna in Hercegovina po berlinskem kongresu in sanstefanskem miru leta 1878 prišla pod avstro-ogrsko upravo (upravi je leta 1908 sledila aneksija). Tamponsko cono do Turškega cesarstva pa so po letu 1878 sestavljale neodvisni Srbija in Črna gora in od leta 1913 dalje kneževina Albanija.
Z vidika skoraj dvatisočletnega civilizacijskega, gospodarskega in političnega razvoja pomeni sedemdeset let obstoja različnih Jugoslavij od 1920 do 1990 pravzaprav zelo malo. Čas od prve svetovne vojne, ustanovitve Sovjetske zveze (1917) in versajskega miru (1919‒1920) vse do padca Berlinskega zidu (ponoči 9. novembra 1989) – pa še do padca Jugoslavije (junija 1991) in Sovjetske zveze (decembra 1991) so označevale megapolitične patologije treh totalitarizmov.
Vsak je temeljil na neomejeni oblasti vladajoče stranke večinskega naroda: fašistov v Italiji, nacionalsocialistov v nemškem rajhu, ruskih boljševikov v Sovjetski zvezi in srbskih komunistov v Jugoslaviji. Zaradi neogibnih zakonitosti notranjega ustroja in dinamike vsake od omenjenih diktatur so evropski totalitarizmi temeljili na represiji kulturne identitete in gospodarske pobude državljanov in narodov znotraj lastne države ter na militarizmu in agresivnosti v njenih zunanjih razmerjih.
Nedvomno je bila Jugoslavija nasledek »visoke politike« svetovnih velesil in njihovih dolgoročnih geopolitičnih interesov. Iz akademskega zornega kota se je seveda zanimivo spraševati, zakaj so udeleženci versajske konference obšli in popačili Wilsonovo doktrino samoodločbe narodov, ki jo je ameriški predsednik predstavil obema domovoma ameriškega kongresa 8. januarja 1918 v obliki slavnih štirinajstih točk. Vendar ostaja nesporno dejstvo, da je bila versajska Jugoslavija umeten politični zvarek, z zgodovinsko sistemskega vidika pa logični nesmisel, ki se je zadnja leta svojega preživetja po smrti poslednjega diktatorja Josipa Broza ohranjal le še z močnimi denarnimi injekcijami Zahoda.
Zadnji nasilni poskus upora proti zgodovinskim in civilizacijskim določilom je pomenil program Velike ali Združene Srbije, nove mnogonacionalne državne tvorbe, njena zahodna meja naj bi sledila črti Karlobag‒Virovitica. Ta program so izničili vojaški porazi jugoslovanske armade in drugih srbskih vojaških odredov v spopadih s hrvaškimi in muslimanskimi vojskami, zapečatila pa ga je politična in mednarodnopravna arhitektura Daytonskega sporazuma, podpisanega 14. decembra 1995. Zdi se, da sta bili edina zares trdna, verjetno nehote in nevede spoštovana iztočnica teh mednarodno zajamčenih sporazumov priznanje in zavarovanje starodavne meje med Dioklecijanovima diecezama Panonijo in Mezijo, ki se je naravno oblikovala že v prvih stoletjih po Kristusovem rojstvu. Ta meja se namreč ujema z vzhodno mejo bivše jugoslovanske federalne enote Bosne in Hercegovine, z današnjo vzhodno mejo Republike Bosne in Hercegovine, ki jo v skladu z Daytonskim sporazumom sestavljata Republika Srbska ter Federacija Bosne in Hercegovine. Prav to mejo so se zavezale zavarovati in braniti z vojaškimi in drugimi sredstvi vse države članice atlantske obrambne zveze.
Za slovenski narod, ki mu je med procesom razpada zadnjega evropskega totalitarizma dvajsetega stoletja uspelo zavarovati svoje nacionalne interese tudi z ustanovitvijo lastne države, je prav to zgodovinsko dejstvo dolgoročno odločilnega pomena. Slovenija se je ponovno znašla v gravitacijskem območju kulturnih, prometnih, gospodarskih in političnih silnic, ki jim je pripadala praktično skozi vse obdobje obstoja evropske civilizacije na ozemlju med rekami Drino, Savo in Donavo na vzhodu, Jadranskim morjem na jugu ter Alpami in Panonsko nižino na severu. Drugače kot v vseh prejšnjih obdobjih pa po novem obstaja na teritoriju Slovenije tudi mednarodno priznana nacionalna država.
Za slovensko državo so zato spet postale neposredno pomembne in aktualne geopolitične vezi in meddržavne povezave naslednjih treh kategorij držav: obdonavskih, alpskih in mediteranskih. Pravzaprav je Slovenija v samem gravitacijskem središču omenjenih treh geopolitičnih struktur.
Literatura
Huntington, S. (2005). Spopad civilizacij. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Jambrek, P. (2014). Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije; Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta, str. 19–22.
Jezernik, B. (2011). Divja Evropa. Ljubljana: Slovenska matica.
Spengler, O. (2009). Zaton zahoda I-II. Ljubljana: Slovenska matica.
Šašel Kos, M. (2010). Rimsko osvajanje Zahodnega Balkana. Ljubljana: ZRC SAZU.
V nadaljnje branje
Tilly, C. (ur). (1975). The Formation of Nation tates in Western Europe. Princeton: Princeton University Press.
Opombe
Še vedno zanesljiv uvod v študij procesov ustanavljanja in graditve nacionalnih držav predstavlja knjiga Charlesa Tillyja (ur.) The Formation of Nation tates in Western Europe, Princeton: Princeton University Press, 1975, še posebej prispevek Steinna Rokkana (Dimensions of State Formation and Nation-Building: A Possible Paradigm for Research on Variations within Europe, str. 562‒600).