Ilirizem
Ilirizem (ilirstvo) je bilo gibanje za združitev južnoslovanskih narodov, predvsem jezikovno in kulturno, deloma tudi politično. Nastalo je na podlagi panslavizma, kot ga je v dobi romantike formuliral Jan Kollár, na Hrvaškem je iz njegove ideje o štirih osrednjih slovanskih jezikih, med katere sodi tudi »ilirski«, tj. južnoslovanski (srbohrvaški), nastal pod vodstvom Ljudevita Gaja program za združitev Hrvatov, Srbov in Slovencev v enotno jezikovno-kulturno skupnost. Vanjo naj bi se Slovenci vključili z delno ali popolno opustitvijo svojega jezika in samostojne kulture. Ilirizem je naletel na ugoden odmev pri koroških in štajerskih Slovencih, ki so se čutili ogrožene zaradi nemško-germanskega pritiska; Stanko Vraz je bil med tistimi, ki so se brez zadržka priključili hrvaškemu ilirizmu, postal je hrvaški pesnik. V tem času sta proti ilirizmu nastopila France Prešeren (z ostrimi epigrami zoper Vraza in neposredno v dopisovanju z njim) in Janez Bleiweis. Ilirizem je znova doživel razmah v revolucijskem letu 1848, nato pa je polagoma uplahnil, ker je bila slovenska jezikovno-kulturna avtonomija že dovolj utrjena in z novimi generacijami okrepljena.
Znova se je poskušal uveljaviti v obliki t. i. neoilirizma (novoilirstva) v desetletju pred prvo svetovno vojno, ko je postal njegov poglavitni glasnik Fran Ilešič, v tem času predsednik Slovenske matice. Pridružili so se mu nekateri liberalni politiki (Bogumil Vošnjak) in socialni demokrati. To pot je gibanje imelo predvsem političen značaj s težnjo, naj se slovenska kultura stopi s srbohrvaško, slovenski jezik pa vsaj delno ali v celoti opusti. V tej obliki so na ta program pristajali celo nekateri avtorji, pisatelji in znanstveniki, ko so odgovarjali na vprašanje o slovenskem jezikovno-kulturnem problemu, ki ga je predlagala revija Veda (1913). Proti idejam, ki so bile obnova »starega« ilirizma, se je podobno Prešernu odzval Ivan Cankar, v pogovoru z Izidorjem Cankarjem je leta 1911 ostro obsodil tako Stanka Vraza kot Frana Ilešiča.
Novi ilirizem je v Kraljevini Jugoslaviji postal podlaga uradnega jugoslovanstva, ki je zahtevalo politično, jezikovno in kulturno združitev vseh jugoslovanskih »plemen« v enotno nacijo po zgledu italijanske in nemške. Na Slovenskem je imelo oporo predvsem v politiki liberalne stranke, medtem ko je v katoliških in pri svobodomiselnih intelektualcih (Josip Vidmar s knjigo Kulturni problem slovenstva, 1932) prevladalo izrazito avtonomistično stališče, ki se je v mlajši generaciji (Božo Vodušek) stopnjevalo do ideje o slovenski državni osamosvojitvi. V novi obliki je ilirizem v komunistični Jugoslaviji po letu 1945 postal izhodišče za zahteve po jugoslovanski politični, kulturni in celo jezikovni »integraciji«, to pot ne več kot velikohrvaški, ampak kot izrazito velikosrbski projekt. S slovenske strani je bil zavrnjen večkrat, najbolj odmevno v polemiki Dušana Pirjevca z Dobrico Ćosićem leta 1961.
Literatura
Grdina, I. (2003). Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1860–1918. Ljubljana: Študentska založba.
Petre, F. (1939). Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835–1849). Ljubljana: Slovenska matica.
Rotar, J. (1996). Slovenščina in slovenstvo. Maribor: Založba Obzorja.
Ude, L. (1972). Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor: Obzorja.