Trubar, Primož

Primož Trubar velja v kulturni zgodovini za osrednjo osebnost slovenskega protestantizma. Literarna zgodovina vidi v njem predvsem utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, začetnika slovenske književnosti in njenega prvega avtorja. S tega stališča mu pripada pomembno mesto v razvoju slovenske identitete in narodne samobitnosti, na katero se sklicuje ideja slovenske osamosvojitve, čeprav v drugačnih socialno-političnih okvirih od teh, v katerih je živel in deloval Trubar. Njegovemu delu je dajalo podlago širjenje luteranstva iz nemških kneževin v dežele habsburškega dela Svetega rimsko nemškega cesarstva, med drugim na Kranjsko, Koroško, Štajersko, Primorsko in Istro. Podpirali so ga plemiški stanovi teh dežel, naklonjeni protestantizmu, od zunaj pa vojvoda württemberški in luteranska Cerkev nemških dežel. Na tej podlagi je lahko organiziral na Kranjskem in v sosednih slovenskih predelih »Cerkev slovenskega jezika« s slovenskim obredjem, čemur je služila uvedba slovenskega knjižnega jezika in knjižnega slovstva. To dvoje je postalo podlaga zavesti, da smo Slovenci kljub svoji socialni in politični odvisnosti posebna jezikovno-etična identiteta, kar je bilo v obdobju razsvetljenstva izhodišče za oblikovanje slovenskega naroda kot posebne duhovnokulturne skupnosti, socialno in politično neodvisne od drugih.

Trubarju pripada v tej zvezi še druga pomembna zasluga pri slovenskem jezikovnem in kulturnem osamosvajanju. V Nemčiji sta se mu pridružila protestantska prebežnika Peter Pavel Vergerij mlajši (ok. 1498–1565) in Ivan Ungnad (1493–1564), oba pred tem visoka cerkvena in cesarska dostojanstvenika, Ungnad z ustanovitvijo Biblijskega zavoda v Urachu (1561–1564). Temu je postal Trubar ravnatelj, v njem je lahko izdal več svojih knjig. Vergerij in Ungnad sta želela, da se Trubar posveti izdajanju protestantskih knjig tudi v hrvaškem in srbskem jeziku, v glagolici in cirilici. Tej želji je Trubar ustregel in poskrbel za sodelovanje s hrvaškimi pisci, da so v Urachu izdajali tudi njihova dela s Trubarjevimi nemškimi predgovori. Oba, zlasti Vergerij, sta želela, da bi se začelo pisati v jeziku, ki bi bil razumljiv tudi drugim Slovanom, vsekakor ne več v kranjski slovenščini, ampak kot zmes z drugimi jezikovnimi govori. Tega predloga Trubar ni sprejel, ampak je vztrajal pri novo nastalem slovenskem knjižnem jeziku in v njem napisani književnosti. S tem je ločil slovenščino od drugih južnoslovanskih jezikov in ji zagotovil samostojnost, iz katere se je po dveh stoletjih lahko razvila narodna samozavest. S tem je postal predhodnik vsem, ki so se po letu 1800 uprli jezikovno-kulturnemu stapljanju z drugimi južnoslovanskimi narodi, proti ilirizmu in novoilirstvu; med temi sta bila zlasti Prešeren in Cankar. Brez tega bi bila ideja slovenske državne osamosvojitve nemogoča.