Slovensko narodno vprašanje

V razvoju slovenskega naroda od plemenske etnične skupnosti do političnega državotvornega naroda z lastno kulturo in knjižnim jezikom velja izpostaviti nekaj ključnih obdobij. Najprej je to obdobje pokristjanjevanja, v katerem je bilo območje današnje Slovenije poseljeno s slovansko in staroslovansko govorečim ljudstvom vključeno v okvir zahodne, krščanske civilizacije, v t. i. evropski »zahod«, v zahodno civilizacijo. V obdobju reformacije in luteranstva so bili položeni temelji skupnemu književnemu jeziku, slovenščini, in s tem tudi oblikovanju slovenske jezikovne in kulturne skupnosti. Ta proces je dobil poseben zagon v obdobju prosvetljenstva in v obdobju revolucionarnih sprememb v 18. in 19. stoletju v Evropi, njihov vpliv je segal tudi na območje habsburškega cesarstva. To je čas, ko se je slovenski jezik postopno uveljavil kot knjižni in tudi kot drugi uradni jezik v kronovini Kranjski. To je bil tudi tisti čas, ko se je slovenska kulturna in jezikovna samobitnost soočala z nevarnostjo germanizacije in »ilirizma«, z idejo stapljanja v jezikovno in kulturno skupnost, predvsem s hrvaškim in pozneje v 20. stoletju s srbskim narodom. V obeh primerih je šlo v bistvu za grožnjo obstoju slovenskega naroda kot samobitne jezikovne, kulturne skupnosti in kot samostojnega naroda.

Slovensko narodno vprašanje v prvi in drugi polovici 19. stoletja pomeni kljub omenjenim izzivom utrditev slovenskega naroda kot samostojne jezikovne in kulturne skupnosti, ki se zaveda lastne identitete in zavrne izzive in pritiske tako germanizacije kot tudi stapljanja v »ilirsko« in kako drugo podobno jezikovno in kulturno skupnost. To je čas, ko se slovenski narod utrdi in potrdi kot samobitna in lastne samobitnosti zavedajoča se skupnost.

V drugi polovici 19. stoletja slovensko narodno vprašanje zlasti s taborskim gibanjem, zametki političnih strank, zahtevo po »zedinjeni Sloveniji« preraste iz jezikovnega in kulturnega vprašanja in prizadevanj za jezikovne pravice v politični program in zahtevo po konstituiranju »slovenske« politične entitete znotraj habsburškega cesarstva (Zedinjena Slovenija). Oziroma v zahtevo po rekonstrukciji Avstro-Ogrske kot dualistične monarhije v trializem, s posebnim »južnoslovanskim« delom monarhije. Ti programi pomenijo preraščanje slovenskega narodnega vprašanja v izrazito politično vprašanje, kar jasno potrdi Majniška deklaracija leta 1918.

Prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske dejansko onemogoči kakršno koli trialistično, »srednjeevropsko« ali »podonavsko« državno povezanost slovenskega naroda. Vse agresivnejši nemški nacionalizem, ki je že izkazoval nacistično bistvo in genocidne grožnje, je skupaj z italijanskimi imperialističnimi že s fašizmom prepletenimi ambicijami proti Trstu, Primorski, Gorici, oprtimi na zloglasni londonski pakt 1915, onemogočil kakršno koli drugačno razreševanje slovenskega narodnega vprašanja. Povezovanje z zmagovito Kraljevino Srbijo v skupno južnoslovansko državo je bila edina realna alternativa. Slovensko narodno vprašanje kot politično vprašanje je bilo vsaj začasno razrešeno s skupno južnoslovansko državo, vendar z očitno srbsko prevlado in vodenjem.

Po dolgih stoletjih vključenosti v srednjo Evropo in njen kulturni in civilizacijski krog se je po letu 1918 slovenski narod znašel vpet v drugačen del Evrope, z drugačno tradicijo, s še živimi primesmi otomanske države, v del Evrope, ki je bil obremenjen z zaostajanjem v razvoju, ne le v gospodarstvu, ampak tudi v ureditvi države. In prvič v novejši zgodovini je bil slovenski narod razdeljen med tri oziroma štiri države s težko prehodnimi mejami. Veliki deli slovenskega naroda, vključno s pomembnimi centri gospodarske in kulturne moči, ki so imeli pomembno vlogo zlasti v 19. stoletju pri emancipaciji slovenskega naroda v kulturno in politično skupnost (Celovec, Trst, Gorica), so bili odrezani od njegovega jedra, ki je pristal v Kraljevini Jugoslaviji. V sosednjih državah, zlasti Italiji in Avstriji, pa je bil slovenski narod izpostavljen grobemu asimilacijskemu pritisku, ki je med nacizmom in fašizmom preraščal v kulturni genocid. Bistvo slovenskega narodnega vprašanja v tem obdobju je bilo, kako ohraniti avtonomnost in identiteto v Kraljevini Jugoslaviji pred bolj ali manj očitnimi zamislimi »jugoslovanstva« in poenotenja v »jugoslovanski narod« ter kako ohraniti slovenstvo pred pritiski surove germanizacije zlasti na Koroškem in italijanizacije v Istri, Primorju, Posočju in Trstu.

Ureditev narodnega vprašanja v povojni Jugoslaviji in kot del tega tudi slovensko narodno vprašanje je bilo eno središčnih vprašanj tudi med drugo svetovno vojno. Tudi v takratni evropski in svetovni konstelaciji dejansko realne alternative obnovitve Jugoslavije ni bilo. Odporniško gibanje na območju Jugoslavije si je prizadevalo za obnovo Jugoslavije, enako tudi vse zavezniške velike sile, kraljevska vlada v Londonu oziroma vsaj temu niso nasprotovale.

Povojna Jugoslavija, sicer z različnimi imeni, je bila v ustavno pravnem pogledu federacija. Ker to ni bila demokratična država, je tudi federalna ureditev bila bolj formalna kot dejanska. Realnost je bila avtoritarna diktatura, oprta na enopartijski politični sistem in vladavino komunistične partije, na vojsko s posebno vlogo in na osebno oblast Josipa Broza Tita. Slovensko narodno vprašanje je v obeh temeljnih pogledih ostalo nerešeno. Slovenski narod ni bil svoboden in dejansko ni imel pravice do samoodločbe, ki je sicer bila zapisana v vrsti političnih in ustavno pravnih dokumentov. Ni mogel svobodno, samostojno odločati o svoji usodi. Ostal je razdeljen, še vedno so deli slovenskega naroda (Trst, Gorica, Beneška Slovenija, Koroška) ostali zunaj narodne matice, od nje ločeni. Bistvo slovenskega narodnega vprašanja je v obdobju SFRJ zato bilo, kako ohraniti lastno identiteto in avtonomnost v okviru nekdanje države – še zlasti na področju kulture, izobraževanja, znanosti in seveda jezika – in kako ohranjati obstoj slovenstva v zamejstvu.

V vrsti ponavljajočih se kriz v nekdanji državi je bil v ospredju problem mednacionalnih odnosov. Težnje po centralizaciji države, v posameznih trenutkih tudi po stapljanju narodov v »jugoslovanstvo«, velike razlike v razvoju, tudi kulturnem, ne le v gospodarstvu, ki jih pretekli režim ni bil sposoben obvladati, so posledično ovirale razvojne ambicije razvitejših delov države, zlasti Slovenije. Vodile so v krepitev teženj Slovencev po demokratizaciji in večji avtonomnosti in samostojnosti. V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja slovensko narodno vprašanje postane jasno prizadevanje za ustavno preureditev in demokratizacijo nekdanje države in končno v prizadevanje za lastno, neodvisno državo. Slovensko narodno vprašanje je postalo vprašanje, kako si izboriti lastno, suvereno, neodvisno državo. To je bilo obdobje, ko je urejanje slovenskega narodnega vprašanja vse bolj v rokah novih, demokratičnih političnih sil v Sloveniji. Plebiscit o neodvisnosti, razglasitev neodvisnosti, zmaga v osamosvojitveni vojni, mednarodno priznanje, včlanitev v OZN in pozneje v EU in NATO so inter alia mejniki urejanja slovenskega narodnega vprašanja na poti k emancipaciji slovenskega naroda v svetovno skupnost neodvisnih narodov in njihovih suverenih držav. Tokrat v času temeljnih sprememb v svetu in zlasti v Evropi v in po letu 1989 slovenski narod ni bil med zamudniki. Bil je med narodi, ki so čas temeljnih sprememb izrabili za uresničenje lastnih temeljnih nacionalnih interesov.

Slovensko narodno vprašanje danes ni več, kako ohraniti lastno identiteto in naš položaj v svetu, ampak kaj storiti sami s seboj, ko je naša usoda v naših rokah. Očitno je, da je prihodnost slovenskega naroda, kolikor gre za blagostanje, odvisna od EU in naša varnost od NATO. Kaj in koliko bomo storili za ohranjanje naše narodne samobitnosti, ki ji glavni izziv predstavljata globalizacija in migracijski procesi, je prvenstveno odvisno od nas samih in od tega, kaj in koliko smo pripravljeni storiti, da ostanemo Slovenci in da ostanemo del modernega, razvitega, zahodnega sveta. Le če bomo sposobni biti kreativen partner v evropskih in transatlantskih povezavah, bo zagotovljen tudi naš narodni obstoj – to, kar je bilo bistvo slovenskega narodnega vprašanja od davnih časov. Bistvo slovenskega narodnega vprašanja danes vključuje sproščanje razvojnih potencialov naših ljudi, vzpodbujanje ustvarjalnosti na vseh področjih, dohitevanje najrazvitejših, ne pa zaostajanje za drugimi.

V novih razmerah je odprta pot k razrešitvi problema razdeljenosti slovenskega naroda med štiri države. V sodobnem svetu je absurdno in tudi zločinsko razmišljati o spremembi državnih meja. Možno pa je meje odpravljati s sodelovanjem in s tem presegati razdeljenost slovenskega naroda. Zaradi povezanosti v EU in v t. i. schengenski mejni sistem meje med našo državo in sosedi, z izjemo Hrvaške, dejansko ni več. To odpira možnosti povezovanja slovenskega naroda, omogoča vsenarodno slovensko povezovanje. Koliko tega sodelovanja je in bo, je odvisno predvsem od nas samih. Prav povezanost v EU, znotraj katere naj ne bi bilo ločujočih meja, to omogoča.

Slovensko narodno vprašanje je v bistvu bilo tisočletno prizadevanje za ohranitev lastne samobitnosti, za avtonomnost v okviru tujih držav in nazadnje za politično osamosvojitev. Bilo je prizadevanje proti hotenjem drugih, proti pritiskom tujih, torej prizadevanje za obstoj in končno za osamosvojitev slovenskega naroda. Ta cilj je dosežen, sami smo kovači svoje usode, naše prihodnosti. Prav to pa je bistvo slovenskega narodnega vprašanja danes in hkrati odgovornost vseh tistih, ki slovenski narod vodijo.