Pirjevec, Dušan – Ahac

Bil je partizanski voditelj, literarni zgodovinar, filozof, urednik, prodoren in izviren predavatelj primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti (1963–1977). Med vojno je bil politični komisar, po vojaški in partijski liniji je bil pristojen za Primorsko in Koroško. Po vojni je bil pomemben partijski funkcionar, vodil je npr. »agitprop« pri CK KPS. Leta 1948 si je dovolil šalo na račun slovenskih funkcionarjev Josipa Vidmarja in Vlada Kozaka: po telefonu jima je sporočil, da je sovjetska vojska napadla Jugoslavijo; zato so ga obsodili in za krajši čas tudi zaprli. Bil je sodelavec in (do krize leta 1964) urednik revije Sodobnost; urednik knjižne zbirke Znamenja (1968–1975); objavil je obsežno delo/disertacijo z naslovom Ivan Cankar in evropska literatura (1964) in provokativno analizo Cankarjevih Hlapcev – Hlapci, heroji, ljudje (1968); leta 1979 je izšla obsežna zbirka Pirjevčevih razprav (spremnih besed k romanom v zbirki Sto romanov) Evropski roman. Pirjevec je s svojimi predavanji in javnimi nastopi – kot malokdo pred njim in skoraj nihče po njem – oblikoval in preoblikoval celo generacijo literarnih, filozofskih in političnih slovenskih intelektualcev. Tektonske spremembe v slovenski politični publicistiki je povzročila polemika z Dobrico Ćosićem (1961), v kateri je Pirjevec branil (slovenski) narod pred (jugoslovansko) državo. Pirjevčeva razprava o »vprašanju naroda« iz leta 1971 je predstavljala mejnik v slovenskih razpravah o samoodločbi in osamosvajanju.