Prešeren, France

Literarna stroka že od Stritarjevega eseja o Prešernu (1866) priznava njegovemu pesništvu temeljni pomen za razvoj slovenske literature. Podobno morata o njegovem pomenu za duhovno kulturo slovenskega naroda soditi kulturna in socialna zgodovina. Prešernovo pesništvo vsebuje elemente, ki še zmeraj določajo življenjsko, nacionalno, socialno in politično »filozofijo« Slovencev oziroma tistega, kar je Prešeren imenoval slovenstvo.

Prešeren je živel in pesnil v desetletjih po francoski revoluciji in Napoleonovih osvajalnih vojnah, v času zmagovite restavracije, narodnoosvobodilnih bojev v Španiji in nemških deželah, pri Poljakih, Srbih in Grkih ter liberalno demokratičnih uporov proti preostalim sistemom predrevolucijske Evrope. Vsebina Prešernove poezije je povezana z njegovimi stališči do tega zgodovinskega dogajanja. Povzeti jih je mogoče v sodbo, da se v Prešernovem pesništvu ob njegovem odporu do jakobinske strahovlade in napoleonskih vojn ohranja izvorna dediščina francoske revolucije, kot jo prinašajo gesla »svoboda, enakost, bratstvo«, in to na ravni, ki je izvirno prešernovska in slovenska.

Teh troje načel sestavlja vrednostno središče Prešernovih pesmi od najbolj zgodnjih do zadnjih pred smrtjo. Prvo in temeljno med njimi je za Prešerna svoboda. Ta Prešernu ne pomeni samo svobodo posameznika v njegovi naključni in prigodni posebnosti, ampak ga vidi vključenega v nadosebno skupnost. Svoboda prihaja posamezniku iz takšne skupnosti, kar pomeni, da je ta pravi izvor svobode, to pa samo tako, da mora biti sama svobodna. Med takšne skupnosti uvršča Prešeren ljudstvo in narod, razmerja med njima pa ne pojmuje kot nasprotje, ki ga je videl leta 1907 Cankar v predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, ampak kot dvoje komplementarnih pojmov na različnih ravneh. O ljudskih pesmih, »med ljudstvam petih«, je pisal leta 1833 v pismu Čelakovskemu, v svojih pesmih omenja ljudstvo samo trikrat v Novi pisariji, Sonetnem vencu in enem povenčnem sonetu, razume ga kot oznako za nižje, predvsem kmečke sloje ali pa za kulturno nižja ali celo barbarska tuja ljudstva. Narod se v Prešernovih pesmih pojavlja pogosteje v osrednjih pesmih s posebnim poudarkom kot oznaka za višjo, duhovnokulturno skupnost. Razmerje med ljudstvom in narodom je postavljeno tako, da postane tradicionalno ljudstvo množična podlaga nastajajočega naroda. Ljudstvo šele v narodu dobi zgodovinsko nalogo in smisel, njun izvor je narod kot prava zgodovinska entiteta. To seveda pomeni, da za Prešerna pravi subjekti zgodovine niso razredi, kot je mislil Marx in jih za svoje izhodišče priznava socializem, ampak so to narodi, kot jih je opredelila filozofija klasičnega nemškega idealizma, ki jo je dobro poznal Matija Čop, verjetno pa tudi Prešeren. V njegovem razumevanju odnosov posameznika do naroda svoboda ni anarhično udejanjanje absolutne osebne svobode, ampak samo kot udeležba v emancipaciji naroda, ki mu pripada. Prava svoboda se uresničuje v osvobajanju naroda, ki nastaja iz ljudstva in lahko nazadnje preraste z lastno državo v nacijo. Zato lahko Prešeren velja za izhodišče slovenske osamosvojitve. Izvirni Prešernovi zamisli je slovenski nacionalni razvoj bolj ali manj dosledno sledil skozi 19. stoletje s takratnim nacionalizmom in liberalizmom, po prvi svetovni vojni se je oblikoval v novih oblikah, zahtevah po avtonomiji znotraj Jugoslavije in še v redkih zamislih o lastni državi. Nanj bi se lahko skliceval NOB kot osvobajanje slovenskega naroda izpod okupatorja, ko »v deželi parski Tesel gospodari«, ne pa revolucija, s katero si je partijska elita podvrgla ljudstvo, s pretvezo, da deluje v imenu razreda, ki bo pravi subjekt zgodovine namesto naroda.

Prešeren je idejo svobode prvič opesnil leta 1830 v prevodu Körnerjeve protinapoleonske pesmi Licova strelci in jo že tu opredelil kot svobodo naroda, ki je pogoj posameznikove svobode. V osrednjem delu Sonetnega venca je opesnil izgubo slovenske svobode in ji v Krstu pri Savici dodal epsko ponazoritev. Dokončno formulacijo ji je našel leta 1844 v Zdravljici. Tu je ideja svobode predstavljena v dvojni luči – kot poziv k bojevitemu odporu in kot povabilo k miroljubnemu sožitju. Tu misli Prešeren najprej na slovanske narode, med katere naj se vrnejo »edinost, sreča, sprava«, in nato na vse narode – »žive naj vsi narodi«. Šele v tem okviru je mogoče razumeti, kako Prešeren ob ideji svobode razume geslo o enakosti. Pri tem seveda ne misli na dejansko življenjsko enakost posameznikov, ki bi vodila v egalitarno utopijo, pač pa si jo lahko predstavlja kot politično enakost množic in ljudstva z elitami zgornjih slojev. Samo na tej demokratični ravni so si ljudje dejansko enaki. Sicer ima ideja enakosti v Prešernovih besedilih, pesmih in pismih še drugo, za slovenski narodni razvoj pomembnejšo stran. Kot je z idejo svobode mislil predvsem na svobodo slovenskega naroda, je idejo enakosti moral razumeti kot vprašanje o enakosti narodov, se pravi o njihovi enakovrednosti in enakopravnosti. Prešeren jo je moral v svojem času razumeti kot vprašanje o enakosti slovenskega naroda z drugimi, predvsem slovanskimi. Kot pred njim A. Bohorič, M. Pohlin, V. Vodnik in J. Kopitar je videl Slovence kot del slovanskih ljudstev in narodov, ki jih povezujejo jezikovna sorodnost, zgodovinska usoda in duhovnokulturne posebnosti. Pesniški simbol te povezanosti mu je bila po zgledu J. Kollárja »mati Slava«, ki jo s posebnim poudarkom omenja v Uvodu h Krstu pri Savici in ponovno v Zdravljici. Ob simboliki vseslovanstva, ki je obvladovala slovensko kulturo vsa nadaljnja desetletja, do konca 19. stoletja, do Aškerca in Otona Župančiča in še pozneje, je v Prešernovih pogledih na položaj slovenske kulture dobila poseben poudarek izostrena misel o različnosti slovanskih narodov in zahteva po njihovi enakopravnosti kot nasprotje Kollárjevi teoriji o prvenstvu velikih slovanskih jezikov, tudi »ilirskega«, pred pravicami manjših, med katere je uvrščal tudi slovenskega. Svojo zavrnitev takšnih načrtov je Prešeren izrekel okoli leta 1840 v epigramih Stanku Vrazu, ki je v tem času postal hrvaški pesnik, in v zasebnih pismih temu »janičarju južnih dežel«. Ostrina Prešernovega odziva na ilirizem je našla odločnega naslednika v Cankarjevi zavrnitvi novoilirstva; v Kraljevini Jugoslaviji in njenem socialističnem podaljšku pa v nasprotovanju velikosrbskemu jugoslovanstvu, jugoslovanski »integraciji« in »skupnim jedrom«, kar je bilo uvod v razpad Jugoslavije in slovensko osamosvojitev.

Ideja svobode in enakosti se v Prešernovem pesništvu povezuje z revolucijskim geslom bratstva. V Uvodu h Krstu pri Savici se ta pojem nanaša na »bratstvo« slovanskih narodov, ki so vsi »otroci Slave« in »bratje«, povezani v bratsko skupnost, v kateri so svobodni in enakovredni. V Krstu dobi ideja bratstva precej širši, univerzalen pomen v izreku duhovnika misijonarja, »de smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi«. Medtem ko je bratstvo slovanskih narodov jamčila »mati Slava«, je kot zagotovilo vsečloveškega bratstva, oprtega na svobodo in enakost vseh narodov, zdaj imenovan »oče«, se pravi Bog Stvarnik, ki jamči za svobodo in enakost vseh in s tem omogoča njihovo bratstvo. S tega stališča se Prešernu odpira možnost »svetovnega miru«, o katerem je premišljal Kant, za kar sta vedela Čop in pesnik sam. O tem govorijo verzi Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, de koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«.

Kako si je Prešeren v luči teh načel predstavljal prihodnost Slovencev in Evrope, lahko samo ugibamo. Iz časa avstrijske revolucije leta 1848 se je ohranila Prešernova izjava, da ne bo nič dobrega, dokler ne bo poginila »kurba Avstrija«, kar bi pomenilo, da je predvideval konec habsburške monarhije, ničesar pa ni mogoče reči o tem, kako si je predstavljal preureditev Srednje Evrope. V obliki federacije, kot so jo načrtovali pred svetovno vojno socialdemokrati, ali kot konfederacijo, ki jo je pred drugo svetovno vojno predlagalo politično katolištvo. Da ni še mogel misliti na samostojno slovensko državo, je razumljivo in prav tako, da ne bi pristal na balkanske povezave, v katerih bi bili Slovenci podrejeni in neenakopravni.