Komunizem (Marxov leninizem in Leninov stalinizem)

Ob stoletnici oktobrske revolucije so nekateri zahodni intelektualci začeli razmišljati, kako znova obuditi komunistično revolucijo, tisto pravo, zares radikalno in na svetovni ravni. Kakor da Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete 10. decembra 1948 v OZN, ne bi nikoli bilo.

Je pa ponovni poskus komunističnih intelektualcev v skladu z Marxovo zahtevo, po kateri naj se proletarske revolucije zmerom znova vračajo k na videz doseženemu, da bi začele spet znova: »neusmiljeno se rogajo polovičarstvu, slabosti in klavrnosti svojih prvih poskusov, mečejo sovražnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih sil in da bi se nato ogromen dvignil zoper nje, vselej znova se zgroze pred nedoločno pošastnostjo svojih lastnih smotrov.«³⁰⁹ Dokler ni, sklene Marx, ustvarjena situacija, ki onemogoča vsak zaobrat, vsakršno vračanje. Zadnji, današnji recept za to, kako začeti znova, je: združiti ideje velikih boljševikov Lenina in Trockega z digitalno superinteligenco. Revolucija naj bi se začela z radikalnim posegom globalnih komunističnih hekerjev v svetovni splet. S prevzemom nadzora nad komunikacijami oziroma informacijami.

Marksistično-leninistični sarkazem

Leta 1919 je Lenin ustanovil III. internacionalo, boljševiško mednarodno organizacijo proletariata. Leto zatem, 11. decembra 1920, v pismu uredniku švicarskega delavskega časopisa Volksrecht, Ljudska pravica Lenin takole povzame svetovni odziv na oktobrsko revolucijo in na način njegovega vodenja internacionale: »Mi, ki smo preživeli tri leta diktature proletariata, imamo pravico reči, da je v vsem svetu najpopularnejši in najpogosteje uporabljen ugovor zoper diktaturo proletariata sklicevanje na kršenje svobode in enakosti. Ves meščanski tisk vseh dežel, tja do tiska malomeščanskih demokratov, tj. socialdemokratov in socialistov, med katerimi so Kautsky, Hilferding, Martov, Černov, Longuet itn. itn., ostro napada boljševike prav zaradi kršenja svobode in enakosti. S teoretičnega vidika je to popolnoma razumljivo. Bralec naj se spomni samo znamenitih Marxovih besed iz Kapitala, polnih sarkazma.« Katere se (bile) te znamenite Marxove besede?

Gre za Marxov napad na človekove pravice in z njimi povezanimi svoboščinami iz prvega poglavja Kapitala: »Sfera cirkulacije in blagovne menjave, v katere mejah se giblje nakup in prodaja delovne sile, je bila dejansko pravi raj prirojenih človekovih pravic. Tu vladajo edinole svoboda, enakost, lastnina in Bentham.«³¹⁰ Lenin te navedbe komentira takole: Parole o svobodi in enakosti so »laž in licemerstvo meščanske družbe, ki s formalnim priznavanjem svobode in enakosti prikriva dejansko ekonomsko nesvobodo in neenakost delavcev, vseh delovnih ljudi in tistih, ki jih izkorišča kapital, tj. za veliko večino prebivalstva v vseh kapitalističnih deželah«. Zato je najprej treba uničiti demokracijo, jo odpraviti, potem pa se bomo »pogovarjali« naprej.

Skratka: Lenin hoče tisto, kar ima za dejansko (ekonomsko) svobodo in enakost, uveljaviti z likvidacijo formalne (pravne) enakosti in demokracije. Danes bi rekli: namesto formalne hoče vzpostaviti vsebinsko demokracijo. Toda ne samo to. Lenin je proti vsakršni demokraciji, tako formalni kot vsebinski. Namesto da bi zahteval dopolnitev formalne demokracije z vsebinsko, zahteva odpravo obeh. Zahteva njuno zamenjavo z diktaturo proletariata, se pravi, z diktaturo komunistične partije in njenega vodstva z Leninom na čelu, vendar pa diktature proletariata, kakor bomo takoj videli, ni brez totalne države in totalitarne družbe.

Od kod Leninove zablode? Spet iz zablod Marxa. Iz njegove povsem zgrešene delovne teorije vrednosti. Po tej teoriji obstaja izkoriščanje delavcev v tem, da kot lastniki svoje delovne sile to silo prodajajo po njihovi menjalni vrednosti. Jo dajo vsak dan kapitalistu na razpolago za določen čas. Ker delavci v tem delovnem času proizvedejo več vrednosti, recimo še enkrat več, kot pa so plačani, naj bi jih kapitalist tako rekoč »ogoljufal« za polovico, jim »ukradel« pol poštene plače. Ogoljufal in ukradel v narekovajih. Saj je, tržno gledano, delavca plačal pošteno. Poleg tega naj bi bila podplačanost delavcev zaradi tako imenovanega blagovnega fetišizma zakrita. Sklep: »krivico« lahko odpravi le ukinitev delovnega trga, odprava trga in blagovnih odnosov sploh.

Zaradi tega Lenin ni samo proti kapitalistom, ampak tudi proti tistim delavskim voditeljem, ki so bili za demokracijo. Ki so se npr. zavzemali za »delovno demokracijo«, tj. za delavsko soupravljanje in delavske sindikate: »Vsakdo, ki govori o svobodi in enakosti v okvirih delovne demokracije – v razmerah, ko so kapitalisti odstranjeni, ostaja pa privatna lastnina in svoboda trgovine – je zagovornik izkoriščevalcev. In proletariat, ki uresničuje svojo diktaturo, mora s takim zaščitnikom ravnati kot z izkoriščevalcem, pa četudi ta zaščitnik samega sebe oklicuje za socialdemokrata, za socialista ali celo za človeka, ki se zaveda gnilobe Druge internacionale itn.« Ni naključje, da so za kapitalisti žrtve likvidacij v imenu diktature proletariata kmalu postali tudi socialisti, socialdemokrati in celo komunisti, ki so bili proti brezobzirnemu, neusmiljenemu revolucionarnemu nasilju.

Od sarkazma do cinizma

A prva žrtev je postalo mednarodno delavsko gibanje skupaj s tistimi voditelji, ki so bili proti Leninovi diktaturi znotraj Tretje, tj. komunistične internacionale: »Kominterna v nobenem primeru ne more dopustiti svobode in enakosti za vse, ki bi želeli podpisati določene izjave. Ne glede na njihovo politično ravnanje. To bi za komuniste pomenilo ravno takšen samomor kot dopustitev svobode in enakosti v okviru delavske demokracije in temu podobnega.« Vsakomur, ki zna brati in kdor hoče razumeti, kar prebere, je lahko jasno, zatrdi Lenin, da vse odločitve, teze, resolucije, dekreti, pogoji komunistične internacionale dopuščajo svobodo in enakost za tiste, ki želijo vstopiti v Kominterno. Toda: Ne brezpogojno! Tako je govoril Lenin, potem ko je v okviru po njem ustanovljene Kominterne in svoje absolutne oblasti v njej pisal švicarski stranki socialistov. Ne kakšnim kapitalistom ali njihovim političnim strankam. Je pa nanje v celoti preslikal svojo strategijo in taktiko do kapitalistov. Apliciral na socialiste, socialdemokrate in druge vse metode revolucionarnega nasilja, kajpada v imenu diktature proletariata. Formalno demokracijo suspendira kot tako in v celoti, s tem pa tudi vsebinsko demokracijo.

In če ne brezpogojno, pod katerimi pogoji je dopuščena notranja kominternovska »demokracija«? Pod pogoji popolne poslušnosti in pokornosti. Komur to še zmerom ni jasno, pa velja naslednji Leninov opomin: »Vi, tovariš Nobs, imate svobodo, da branite gledišča, ki jih zastopate. Toda tudi mi imamo svobodo, da povemo, da so ta gledišča malomeščanski predsodki, škodljivi za stvar proletariata in koristni za kapital.« Dalje Lenin »tovarišu« očita, da pravzaprav ne govori o svobodi in enakosti nasploh, marveč »o svobodi neizvrševanja odlokov Kominterne«. Da torej s svojim »oportunizmom spodkopava in sabotira diktaturo proletariata« itn.

Ne gre le za naduti sarkazem, ampak tudi za skrajni cinizem. Saj je po Leninu zdaj dopuščena le tista in takšna »enakost«, ki obstaja med tistim, ki je na vrhu diktature, in tistim, ki je na dnu njene partijsko birokratske mašinerije: med vladarjem in podložnikom znotraj kominternovske oblasti. Njen generalni sekretar med poklicne funkcionarje na lestvici mednarodne diktature proletariata sebi zvestim podeljuje takšne ali drugačne partijske fevde, drugi so pa tako in tako izključeni, pogosto – na osebni Leninov ukaz – likvidirani. Ko je revolucija požrla svoje nasprotnike, je začela žreti svoje lastne nosilce. Jih razglasila za sovražnike delavskega razreda.

Višek Leninovega sarkastičnega cinizma predstavlja konec pisma prijatelju, »tovarišu« Nobsu: »Glavni in temeljni pogoj za uspeh na večer pred proletarsko revolucijo je svoboda, ki je v tem, da se partija revolucionarnega proletariata osvobodi oportunistov in centrašev, njihovega vpliva, njihovih predsodkov, slabosti, omahovanja.« Po potrebi z likvidacijami.

Leninov državni kapitalizem kot oblika diktature proletariata

Še ostreje kot na mednarodni ravni, na ravni Kominterne je Lenin deloval doma. Kot predsednik sovjetske vlade, Sveta ljudskih komisarjev. 20. februarja 1922 vodji Ljudskega komisariata za pravosodje D. I. Kurskemu v strogo tajnem pismu (ob grožnji z ustrelitvijo) med drugim piše: »Ljudski komisariat za pravosodje je /pozabil/, da je sam kriv, če ne zna pritegniti, zganiti, zdramiti ljudskih sodišč in jih naučiti, da kaznujejo – neusmiljeno, vse do ustrelitev, in sicer hitro – zlorabe v zvezi z novo ekonomsko politiko; to je dolžnost ljudskega komisariata za pravosodje.« Še bolj oster, če je to sploh mogoče, je Lenin do vodstvenih komunistov. Zahtevo po učinkoviti evidenci aretiranih in/ali likvidiranih dopolni z naslednjim stavkom: »Takšna evidenca je tudi to – trojna kazen za komuniste glede na kazen za nepartijce.« Kako je prišlo do takšne norosti?

Lenin je zlahka realiziral Marxovo navodilo o odpravi (formalne) demokracije. To navodilo je bilo sicer neumno, toda uresničljivo. Drugo Marxovo napotilo z zahtevo po uresničitvi tako imenovane prve faze komunizma takoj po revoluciji pa je bilo neuresničljivo. Preden si to zahtevo ogledamo pobliže, se seznanimo z dejstvom, da je Marxova nemogoča zahteva Lenina pognala v obup. Demokracijo lahko ukinemo, morda celo kapital. Toda trg kot tak? Ni in ni šlo. Lenin je sicer našel izhod, toda po poti, ki je vodila v brezno. Najprej se je kljub že hudi državni represiji in silovitemu zatiranju demokracije odločil za še hujšo represijo. Kurskemu piše: »Krepitev represije nad političnim sovražnikom sovjetske oblasti in agenti buržoazije (zlasti menjševiki in eseri); izvajanje te represije prek revolucionarnih in ljudskih sodišč na najhitrejši in revolucionarno najbolj smotrn način; obvezno organiziranje vrste eksemplaričnih (glede na hitrost in represivno moč; glede na pojasnjevanje njihovega pomena ljudskim množicam, prek sojenj in tiska) procesov v Moskvi, Petrogradu, Harkovu in v nekaterih drugih najpomembnejših centrih; vplivanje na ljudske sodnike in člane revolucionarnega sodišča prek Partije v smislu izboljšanja dejavnosti sodišč in okrepitve represije. Vse to je treba delati sistematsko, vztrajno in zavzeto, z obveznim obveščanjem (v čim krajšem, telegrafskem stilu, a realnem in točnem, z obvezno statistiko o tem, kako Ljudski komisariat za pravosodje kaznuje in kako se uči kaznovati /komunistično/ svojat, ki dominira pri nas, ki zna čvekati in se šopiriti, ne zna pa delati).« Zdaj, ob pravkar oktroirani novi ekonomski politiki je bilo namreč treba obvladovati dve stvari hkrati. Usmerjati in nadzorovati na eni strani revolucionarne magazine z nabavo na karte, na drugi strani pa z novo ekonomsko politiko deloma znova sproščeni trg in k njemu spadajoče tržnice z blagovno prodajo in nakupom. Kar pa je le še povečalo takratno birokracijo in korupcijo.

Iz te zagate je Lenin našel rešitev v nečem, čemur je rekel državni kapitalizem: »Ni videti, da smo sprejeli in da bomo sprejemali samo državni kapitalizem, država pa smo mi, mi zavestni delavci, mi komunisti. Zato je treba imeti za zelo slabe komuniste tiste komuniste, ki niso razumeli svoje naloge, da omejujejo, brzdajo, kontrolirajo, zapirajo kršitelje na licu mesta, strogo kaznujejo vsak kapitalizem, ki se širi zunaj okvira državnega kapitalizma. Ki niso razumeli, kako Mi razumemo pojem in naloge države.« In še enkrat, dodatno podčrtano, tudi tako, da ščuva eno ministrstvo zoper drugega: »Ne smemo sprejeti, natančneje rečeno, ne smemo dopustiti starega, buržoaznega razumetja civilnega prava, marveč je treba ustvariti novega. Ne smemo popuščati pred Ljudskim komisariatom za zunanje zadeve, ki /po dolžnosti/ zastopa linijo /prilagajanja Evropi/, temveč se moramo boriti proti tej liniji, ustvarjati novo civilno pravo, nov odnos do privatnih pogodb itn.« Ničesar privatnega ne bomo sprejeli, vse na področju gospodarstva je za nas, povzema Lenin, javnopravno, ne pa privatno. »Dopuščamo samo državni kapitalizem, država pa smo mi, kakor je povedano že zgoraj. Od tod izhaja, da je treba državno intervencijo razširiti na zasebnopravne odnose; razširiti pravico države na to, da anuliramo privatne pogodbe: uporabljati v civilno pravnih odnosih naša revolucionarna spoznanja, ne pa corpus juris romani; z vrsto eksemplaričnih procesov sistematsko, vztrajno in zavzeto; s pomočjo Partije ožigosati in izključiti tiste člane revolucionarnih in ljudskih sodišč, ki se tega ne nauče in nočejo razumeti.« Skratka, državni kapitalizem je treba razumeti kot obliko diktature proletariata, kot nadaljevanje revolucije z drugimi, še ostrejšimi sredstvi.

Vzor za delovanje državnega kapitalizma kot kapitalizma pod nadzorom partijske države, njenega sodstva in tožilstva najde Lenin v načinu carskega vladanja: »Za časa carja so javne tožilce premeščali in poviševali glede na odstotek dobljenih procesov. Od carske Rusije smo pobrali tisto, kar je najslabše, birokratizem in oblomovščino, v katerih se dobesedno dušimo, a tistega, kar je pametno, nismo znali pobrati. Vsakega člana kolegija Ljudskega komisariata za pravosodje, vsakega funkcionarja te uprave, bi morali ocenjevati glede na službeni list, po pregledu: koliko komunistov si spravil v zapor trikrat strožje kot pa nepartijce za iste prekrške?« Itn. Itn.

Rezultat je bil kajpada ravno obraten od zaželenega. Funkcionarji so v strahu, preplašeni od vsega tonili čedalje globlje v administriranje, prelagali odločitve na jutri ali na druge, se izmikali odgovornosti. Birokracija je naraščala, se kadrovsko vse bolj razraščala. Oblomovščina in »lenoba« sta čedalje bolj cveteli. Lenina pa je zmerom bolj grabila panika. Nazadnje je zapadel v globoko depresijo.

Leninove stalinistične likvidacije in deportacije

V prikazanem brezizhodnem položaju je Lenin zabredel v tisto, čemur danes pravimo stalinizem: »Če Ljudskemu komisariatu za pravosodje ne bo uspelo kapitalizma zdresirati, ga napraviti spodobnega, če ta ljudski komisariat z vrsto eksemplaričnih procesov ne bo dokazal, da zna zapirati zaradi kršenja tega načela in kaznovati, in sicer ne s sramotno trapastimi /komunistično topoumnimi/ kaznimi za 100 do 200 milijonov, marveč z ustrelitvijo – tedaj ni vreden ničesar in štel si bom v dolžnost, da od Centralnega komiteja zahtevam zamenjavo vseh odgovornih delavcev Ljudskega komisariata za pravosodje.« Kam bo Lenin pospravil zamenjane funkcionarje, je bilo bolj ali manj jasno vsem.

Tudi na podlagi tu citiranega pisma. Tistega, ki ga niso ustrelili, so deportirali. Čez mesec dni, v pismu 31. marca 1922 Lenin od Kurskega zahteva že tudi izgon svobodomiselnih mislecev in samosvojih umetnikov. Deportacijo ljudi kulture, ki se niso odpovedali raziskovalni radovednosti in etičnim načelom v izvornem pomenu besede. Tako je po Leninovem ukazu Komisija za boj proti kontrarevoluciji in sabotažam (ČEKA) začela »preiskavo o kriminalni malomarnosti, birokratizmu in lenobi« na Znanstveno-tehničnem oddelku in v Komiteju za iznajdbe. Rezultate preiskave je dobilo Moskovsko revolucionarno vojno sodišče, ki pa je, protestira Lenin, namesto tega, da bi kaznovalo krivce, te »učene lopove in lenuhe«, ravnalo »izredno naklonjeno, sodilo brez tožilca in na koncu razsodilo, da obtožba ni dokazana, in oprostilo vse obtožene«. Lenin od Kurskega zato zahteva, da se z zadevo osebno seznani, ji posveti posebno pozornost, zbere dopolnilno gradivo, sestavi revizijsko komisijo, v kateri pa ne smejo biti kakšni »mehkužneži in birokrati«, temveč ljudje, ki bodo zmožni zadevo zares pretresti, kot je treba in določiti krivce. »Nujno je, da se na Revolucionarnem sodišču organizira politični proces, ki bo tako, kot je treba, razgibal to /znanstveno/ mlakužo.« In: »Predlagam, da se Moskovsko revolucionarno sodišče zaradi oportunizma in birokratsko formalističnega odnosa do dela kaznuje s strogim opominom.« Torej z ukorom pred ustrelitvijo.

Hkrati Lenin že maja istega leta od Dzeržinskega, šefa sovjetske OZNE, pismeno zahteva »sistematične podatke o političnem stažu ter o »ustvarjalni dejavnosti univerzitetnih profesorjev in književnikov«. Čemu? Zaradi predvidene deportacije intelektualcev: »To je treba pripraviti čim bolj temeljito. Brez priprave bomo delali neumnosti.« Konkretni Leninov ukaz o usodi petrograjskega uredništva časopisa »Ekonomist«, publikacije Ruskega tehničnega društva, se glasi: »Po mojem mnenju je to očiten belogardističen center. V 3. številki /samo tretji!!! – to je nota bene/ je na platnicah objavljen seznam sodelavcev. Menim, da so tako rekoč vsi popolnoma upravičeno kandidati za deportacijo v inozemstvo.« Toda ta izjava Leninu še ni bila dovolj, zato nadaljuje: »To so vsi odkriti kontrarevolucionarji, zagovorniki antante, organizacija njenih hlapcev, vohunov in zastrupljevalcev šolske mladine. Zadevo je treba organizirati tako, da te vojne vohune zasačimo pri dejanju in da jih nenehno sistematično zapiramo in deportiramo v tujino.« Sledi še obvezno sklepno opozorilo: »Prosim, da s tem strogo zaupno, brez razmnoževanja, seznanite člane Politbiroja, tako da to vrnejo Vam in meni, in da mi sporočite njihovo mnenje in svoje stališče.« Stališča in mnenja so kajpada že vnaprej jasna.

Edini pomislek, ki se je pojavil, je bil: Zakaj jih izganjamo v tujino? Morda se nekateri tega naravnost veselijo? Zato so jih začeli izganjati v Sibirijo. In tako so nastali gulagi. Povod vse te blaznosti pa je bila Marxova povsem nedomišljena, pootročena utopija.

Marxove zablode

Če si le malo natančneje ogledamo Marxov očrt obeh faz komunizma, bi bilo lažje uvesti utopično 2. fazo (»Vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah.«) kot pa povsem irealno 1. fazo. Največja zabloda je bila že prva Marxova zahteva v zvezi s to fazo komunizma. Šlo je za blodno zahtevo po uvedbi delovnih lističev takoj po izvedbi revolucije. Vsebuje jo njegov zapis Kritika gothskega programa iz leta 1875, avtoritaren komunistični napad na nemško socialdemokracijo. Medtem ko je ta zagovarjala »delovno demokracijo«, če uporabim Leninov izraz, se pravi, delavsko soupravljanje in delavske sindikate, je Marx nastopil z ideologijo o komunističnem individuumu.

Marx najprej postavi retorično vprašanje: Kaj posameznik lahko da komunistični družbi in kaj ta lahko da posamezniku? Odgovor: posameznik družbi lahko da oziroma mora dati »svoj individualni delovni kvantum«. Družba, katere »družbeni delovni dan sestoji iz sume individualnih delovnih ur«, pa posamezniku odda/vrne enakovredni delež. »Od družbe dobi potrdilo (Schein: listek, izkaz), da je prispeval toliko in toliko dela (po odbitku za skupne fonde) in s tem potrdilom vzame iz družbene zaloge toliko konzumacijskih sredstev, kolikor stane enako veliko dela. Isti kvantum dela, ki ga je dal družbi v eni, dobi nazaj v drugi obliki.«³¹¹ Oglejmo si, kako naj bi se to dogajalo konkretno in se faktično obneslo.

Na listku imam zapisano, da sem delal 5 ur. Počasi ali hitro, skrbno ali ne, vseeno. Ker si pripravljam ozimnico, bi za teh pet ur dela rad dobil ustrezno količino jabolk, se pravi, tisto količino, v kateri naj bi bilo ravno tako vloženih 5 ur dela. Koliko jabolk bom dobil? Koliko dela je vloženega v eno jabolko? Ali tudi to piše na listku, morda na listku, nalepljenem na jabolko? Torej na nalepki, ki naj bi jo imelo vsako jabolko. Kdo je nalepil to nalepko oziroma določil in napisal nanjo uporabljeni delovni čas. Kdo je še poprej ta čas izračunal in kako? Je šteti le tisti delovni čas, ki ga je nekdo porabil, da bi jabolko odtrgal z jablane? Ali pa tudi tisti čas, ki je bil porabljen za pripravo sadovnjaka? In kako naj bi potem ugotovili, koliko časa je šlo za posamezno jabolko? Kaj pa prevoz, dostava jabolk v družbeni magazin? V Marxovem času bi bilo vse to pravzaprav nemogoče sešteti. Poleg tega bi šlo za obračunsko administrativno dejavnost, Lenin bi rekel za birokracijo, morda več časa kot pa za samo proizvodnjo jabolk. Samo jabolk, kaj šele za stotine in tisoče drugih proizvodov; tudi veliko bolj kompliciranih, z veliko več vhodnimi komponentami. Ob današnji zmogljivosti računalnikov bi bil postopek zagotovo hitrejši, pa kljub temu povsem neekonomičen, navsezadnje nikoli dovršen. Zatorej nedovršen, tj. nemogoč.

Pa vendar se ob prikazani Marxovi irealni fantazmi tedaj ni nihče zaustavil. Šele Lenin je iz prakse dobil poduk, da po tej poti ne more nikamor. In da je trg z nevidno roko križanja ponudb in povpraševanj veliko učinkovitejši od vseh še tako pametnih birokratskih glav v komunističnih magazinih, Marxovih dvoranah »družbene zaloge«. Ker pa je kot vodja revolucije hotel imeti pod kontrolo vse, tudi trg in tržnice, ni mogel pristati na tržno »stihijo«. Tako se je ujel v zanko nerazrešljive dileme, ki si jo je, sledeč Marxu, sam nataknil. Ničesar več ni bilo zares v njegovih rokah, narobe, vse mu je polzelo iz njih. Diktatura proletariata, ki naj bi pomenila oblast delavskega razreda (»Delu čast in oblast!«), se je razvila v tiranijo Partije, v teror njene militarizirane birokracije, on sam pa je postal morilski Vodja »združenega dela« oziroma Nadzornik »državnega kapitalizma«: Stalin pred Stalinom.

Stalin je zgolj razvozlaval tisto, kar sta napletla Marx in Lenin. Stalin je moral – ne toliko zaradi zunanjih okoliščin, kolikor zaradi notranjih kontradiktornosti komunistične ideologije – odstopiti tako od Marxovih kot Leninovih fikcij. Sicer bi se družba dokončno spremenila v eno samo samomorilsko delovno taborišče, v Robinzonov Otok obupa, na katerega se je Marx tako rad skliceval.

Dandanašnje obnavljanje zahteve po komunistični revoluciji je zato povsem neodgovorno. Zločinsko. Ker so vodilni svetovni apologeti komunizma sicer zelo bistroumni ljudje, mi ob tem nikakor ni jasno, ali so tisti najbolj zagrizeni od njih res nori ali pa se le delajo norca iz vsega in vseh.