Stalin (pravi priimek: Jugashvili/Džugašvili), Ioseb/Josif Besarionis/Visarionovič
Stalin je bil vodilni marksistični teoretik narodnega vprašanja, voditelj sovjetske partije in države ter svetovnega komunističnega gibanja. V siromašnih mladih letih, ko je skupaj z materjo zapustil nasilnega očeta, je prebolel črne koze, kar mu je za vedno zaznamovalo obraz; zaradi prometne nesreče – zadela ga je kočija – je imel pokvarjeno levico. Obiskoval je cerkveno šolo v Goriju in začel pisati pesmi. Avgusta 1894 je vstopil v tbilisijsko semenišče, vendar se je ob branju gruzijske in ruske literature realistične usmeritve ter Marxovega Kapitala radikaliziral ter povezal s skupinami marksističnih socialistov. Aprila 1899 je opustil teološki študij. Zaposlil se je v tbilisijski meteorološki opazovalnici in politično deloval v okviru Ruske socialdemokratske delavske stranke. Leta 1901 je kot že prekaljen organizator protestov proti oblastem postal član njenega mestnega komiteja v Tbilisiju. V tem času si je pridobil izkušnje s policijskim tipom države, ki je do izbruha prve ruske revolucije 1905 uspešno obvladovala tako socialistično kot liberalno opozicijo. Potem ko je v Batumiju organiziral proteste, je bil aprila 1902 aretiran in 1903 obsojen na tri leta izgnanstva v vzhodni Sibiriji. Januarja 1904 je pobegnil in se vrnil v Tbilisi. Ko so konceptualna nesoglasja med Leninom in Martovom v socialdemokratski stranki tudi na regionalni in lokalni ravni povzročila razcep, se je odločil za boljševike, čeprav so bili v Gruziji šibkejši od svojih tekmecev.
Med revolucijo 1905 je Stalin v Bakuju organiziral oboroženo skupino, ki je boljševikom z napadi na orožarne in bančnimi ropi priskrbela orožje in finančna sredstva. Decembra 1905 se je kot zastopnik gruzijskih boljševikov udeležil strankine konference v Tampereju, kjer je spoznal Lenina. Zavračal je parlamentarizem in reforme, ki naj bi Rusijo iz policijske države preobrazile v ustavno, ter se zavzemal za nadaljevanje oboroženega boja. Leta 1906 se je udeležil 4. kongresa ruske socialdemokratske stranke v Stockholmu, na katerem so odposlanci poskušali doseči enotnost, vendar se je končal s prevlado menjševikov. Naslednje leto se je udeležil 5. kongresa stranke v Londonu in se uspel uveljaviti kot pomembna osebnost marksističnega gibanja v Zakavkazju. V tem času je že bil poklicni revolucionar v smislu Leninovih predstav o kadrovski partiji.
Po vrnitvi v Ruski imperij je Stalin nadaljeval z oboroženimi akcijami in v Bakuju med socialdemokrati uveljavil boljševiško usmeritev. Avgusta 1907 se je udeležil 7. kongresa II. internacionale, v začetku naslednjega leta pa je odpotoval v Ženevo na srečanje z Leninom in tedaj še vedno vodilnim ruskim marksističnim mislecem Plehanovom. Po vrnitvi je bil marca 1908 aretiran ter poslan na območje Vologde. Po dveh begih in vnovičnih prijetjih je bil obsojen na nadaljnja tri leta izgnanstva v Vologdi. Medtem sta Lenin in Grigorij Zinovjev po praški konferenci boljševikov leta 1912, ki je izbrala prvi centralni komite njihove samostojne stranke, Stalina kooptirala v to telo, saj sta si želela zastopnika manjših narodov. Stalin je potem pobegnil v Sankt Peterburg in sodeloval pri izdajanju boljševiškega tiska, ampak je bil že maja 1912 spet prijet in obsojen na triletno izgnanstvo v Sibiriji. Iz kraja prisilnega bivališča je kmalu pobegnil in deloval v stranki pred volitvami v četrto državno dumo; hkrati je bil dvakrat pri Leninu, ki je bival v avstrijski Galiciji.
V tem času je boljševiška partija Stalinu naložila obravnavo nacionalnega vprašanja; zato je odpotoval na Dunaj in študiral probleme skupnega življenja narodov, ki so jih do takrat med marksisti najtemeljiteje obravnavali socialdemokrati v zahodni polovici Avstro-Ogrske. Lenin, ki je oblikoval centralizirano kadrovsko partijo, je bil zaskrbljen, ker bi lahko v Rusiji prišlo do podobnih tendenc kot v habsburški monarhiji, v kateri so se socialdemokrati razdelili na več narodnostno-jezikovno opredeljenih strank in zagovarjali narodnostno in kulturno avtonomijo. Januarja 1913 je Stalin napisal prispevek z naslovom Marksizem in narodno vprašanje, ki je predstavljal temelj boljševiške politike na tem področju. Stalin je menil, da so za priznanje obstoja naroda, ki ima pravico do samoodločbe, bistveni kriteriji: skupen jezik, skupen prostor, enotno gospodarsko življenje (v kapitalističnem obdobju) in enoten značaj. Ker je v večnacionalnih državah, kot je bil tudi Ruski imperij, le malokatera skupnost vsaj približno izpolnjevala vse pogoje za priznanje statusa naroda, je nasprotovanje rešitvam marksistov v habsburški monarhiji izzvenela v podporo Leninovi centralistični usmeritvi. Stalin je tedaj sodil, da so nasprotja med posameznimi skupnostmi rešljiva, na kar kaže primer Švice. Lenin je potem Stalina označil za »čudovitega Gruzijca«. Boljševiška partija je zagovornike drugačnih stališč od Stalinovih imela za nacionaliste.
Po vrnitvi v Rusijo je policija Stalina s pomočjo svojega tajnega sodelavca Romana Malinovskega, ki je vodil boljševike v četrti državni dumi, ponovno aretirala; bil je obsojen na štiri leta izgnanstva v Sibiriji. Malinovski je tudi izdal njegove načrte za beg, Stalin pa je bil odtlej zelo sumničav. Februarja 1917 je bil na zdravniškem pregledu razglašen za nesposobnega za služenje v oboroženih silah, po izbruhu ruske revolucije in abdikaciji imperatorja Nikolaja II. pa se je vrnil v Sankt Peterburg, kjer se je takoj vključil v delo boljševiške stranke in skupaj z Levom Kamenjevom prevzel nadzor nad njenim osrednjim časopisom Pravda. Postal je boljševiški zastopnik v izvršilnem odboru Petrograjskega sovjeta. Po Leninovi vrnitvi v Rusijo je Stalin spremenil svoje spravljivejše stališče do začasne vlade v odločno nasprotovanje in bil izvoljen v boljševiški centralni komite; po številu glasov je bil takoj za Leninom in Grigorijem Zinovjevom.
V pripravah na državni udar je Stalin vseskozi podpiral Lenina; po prevzemu oblasti oktobra/novembra 1917 je bil kot komisar za narodnosti imenovan v Sovjet ljudskih komisarjev in je dejavno sodeloval pri prizadevanjih za konsolidacijo boljševiške oblasti ter zmago v državljanski vojni. Med vsemi Leninovimi sodelavci je bil Stalin poleg Leva Trockega, ki se je boljševikom pridružil po izbruhu ruske revolucije 1917, najpogosteje in najdlje na bojiščih, na katerih se je Rdeča armada spopadala s silami belega gibanja.
Leta 1919 je Stalin sodeloval na ustanovnem kongresu Kominterne, kot zastopnik boljševiškega vodstva pa je bil med sovjetsko-poljsko vojno v poveljstvu sil jugozahodne fronte, ki so poleti 1920 med glavnim napadom Rdeče armade na Varšavo želele zavzeti Lvov. Trocki je po porazu, ki je preprečil razširitev komunistične oblasti v Srednjo in Zahodno Evropo, Stalina obtoževal krivde za strateški neuspeh, čemur se je pridružil Lenin. Stalin je v prihodnjih mesecih tudi zato, da se ga ne bi prijela oznaka nesposobneža ali celo saboterja, pokazal veliko vnemo pri zagovarjanju zasedbe Gruzije, ki so jo vodili menjševiki, in drugih obmejnih predelov nekdanjega Ruskega imperija.
Na 11. kongresu boljševiške stranke leta 1922 je Stalin na Leninov predlog postal njen generalni sekretar, s čimer je dobil možnost vpliva na kadre srednje ravni, ki so v praksi zagotavljali izvajanje oblasti po direktivah sovjetskega vodstva. V času Leninove bolezni se je Stalin s svojim krogom profiliral kot samostojen center moči. Lenin je z njim že moral iskati kompromis pri koncepciji ureditve države, ki je dobila narodnostno nevtralno ime Zveza sovjetskih socialističnih republik, dejansko pa je v skladu s Stalinovimi težnjami ohranila rusko prevlado. Čeprav je Lenin Stalina v svojem političnem testamentu ostro kritiziral, mu je dejansko napravil veliko uslugo, saj je druge voditelje grajal še ostreje in jim očital tudi ideološke pomanjkljivosti, medtem ko Stalinu le grob odnos do tovarišev. Prav to pa je Stalina, ki je sodil v skupino starih boljševikov in je nadzoroval največji del oblastnega aparata, po Leninovi smrti na 13. kongresu boljševiške partije maja 1924 naredilo za osrednjo osebnost v sovjetskem vodstvu.
Stalin, ki je bil med sovjetskimi voditelji najbolj izkušen v tajnem delovanju, je z bojem proti frakcijam v partiji uspel povsem onemogočiti tekmece. Ti so v svojih medsebojnih obračunih potrebovali pomoč oblastnega in represivnega aparata pod njegovim vodstvom oziroma vplivom. S pomočjo Zinovjeva in Kamenjeva je Stalin premagal levo opozicijo pod vodstvom Trockega, ki je nasprotovala obnovi kapitalizma v gospodarstvu. Nato se je naslonil na Buharina in druge zagovornike nove ekonomske politike in se obrnil proti svojima zaveznikoma, ki sta se povezala s Trockim, pri čemer pa je lastno stališče uspel uveljaviti kot protifrakcijsko. Nazadnje je premagal še desničarje ter tudi v vodenju gospodarstva zatrl zasebno pobudo in uveljavil marksistična načela. Vodenje sovjetske vlade je v takih razmerah prevzel Stalinov tesni sodelavec Vjačeslav Molotov. Z »razkulačenjem« je stalinsko vodstvo pridobilo kapital za vlaganja v industrijo ter si s kolektivizacijo, ki je vodila v veliko lakoto 1932–1933, podredil podeželje. Delavstvo, ki se je številčno okrepilo s prvo petletko 1928–1932, je že bilo prilagojeno novi stvarnosti. Zaradi izključenosti iz svetovnih gospodarskih tokov velika depresija, ki je izbruhnila 1929, Sovjetske zveze ni prizadela; njena ekonomska rast je bila hitra, kar je v svetu povečalo simpatije do nje in njenega sistema. Tega je Stalin, čigar osebnost je postala predmet oboževanja v režimski propagandi, v naslednjih letih do konca definiral ter ga leta 1936 kodificiral v novi ustavi ZSSR, ki je z manjšimi spremembami ostala v veljavi do leta 1977. Z velikimi čistkami, njihov del so bili tudi zastraševalni procesi, je ustvaril monolitno partijo in državo, s socialističnim realizmom je v umetnosti definiral uradni slog in kriterije normativne kritike. Eliminiral je potencialno opozicijo znotraj državnega aparata, partije in Kominterne, vojske in politične policije. Razvil je Leninov sistem koncentracijskih taborišč in ga vključil v ekonomski sistem države.
Povečanje moči je Sovjetski zvezi omogočilo vodenje aktivnejše zunanje politike, ki je bila sprva navezana na Kominterno. Toda katastrofa, ki je z vzponom nacizma doletela nemško partijo – pričakovanje, da bo Hitlerjev režim v časih še vedno močne gospodarske krize hitro propadel, nato pa bo prišel čas za komunistični prevzem oblasti, se je izkazalo za popolnoma napačno – je težišče Stalinove zunanje politike polagoma preusmerila na državno raven. Sovjetska zveza, ki je začela zagovarjati načela kolektivne varnosti in je leta 1934 vstopila v Društvo narodov, je s pomočjo Kominterne inavgurirala politiko ljudske fronte. Toda ta v Španiji, kjer se je vnela državljanska vojna, ni dala zadovoljivih rezultatov; ZSSR je spoznala, da je ostala osamljena. Münchenski sporazum 1938, ki je bil sklenjen v skladu z britansko politiko pomirjevanja nacionalsocialistične Nemčije, je v Stalinu prebudil misel, da zahodne demokracije Hitlerjevo ekspanzivnost usmerjajo na vzhod, kar je napovedoval že Hitlerjev Mein Kampf.
Sovjetsko vodstvo je zunanjo politiko leta 1939 v glavnem že vodilo kot izrazito državno. Potem ko je marca 1939 Velika Britanija opustila dotedanjo politiko pomiritve nacionalsocialistične Nemčije in je skupaj s Francijo sprejela zaveze za obrambo Poljske in Romunije, je Sovjetska zveza, ki si je začela prizadevati, da bi se Hitlerjeva agresivnost usmerila na zahod, sklenila pakt o nenapadanju z uradnim Berlinom. Tako je bila odprta pot k drugi svetovni vojni. Stalin je upal, da bosta v njej nacistično-fašistični in demokratični blok oslabila drug drugega, kar bi komunistom zagotovilo prevlado v Evropi in svetu. Toda veliki nemški uspehi so Sovjetsko zvezo na evrazijskem prostoru potem, ko je sklenila še sporazum o nenapadanju z Japonsko, povsem osamili. Stalinova država se je v tem času le malo okrepila s potenciali, ki se jih je polastila v Pribaltiku, na vzhodnem Poljskem, zasedenih predelih Finske (po zimski vojni 1939–1940) in v Besarabiji; njeni poskusi, da bi si spomladi 1941 zagotovila vpliv na Balkanu prek sporazuma s Kraljevino Jugoslavijo, so se izkazali za utvaro. Stalin je potem zaradi vse bolj napetih razmer postal šef sovjetske vlade.
Nemški napad na Sovjetsko zvezo junija 1941 je Stalina, ki je nanj računal v naslednjem letu, močno presenetil. Sprva je skušal z bolgarskim posredovanjem skleniti sporazum, ki bi bil podoben tistemu v Brest-Litovsku 1918, vendar se je potem odločil, da sprejme ponudbo Winstona Churchilla za zavezništvo z Veliko Britanijo, čemur je sledila tudi pomoč še nevtralnih ZDA v vojaškem materialu. Kljub velikim porazom Rdeče armade se je odpor napadalcem kmalu okrepil, Sovjetska zveza pa je svoje industrijske kapacitete v veliki meri preselila na vzhod. Stalin, ki je bil na čelu novoosnovanega Državnega komiteja za obrambo, je prevzel vlogo vrhovnega poveljnika. V letih 1941–1942 se je pogosto vpletal v operativno poveljevanje, potem pa vse manj; po drugi strani je hitro rasla njegova vloga v zunanji politiki. Sovjetska zveza je med drugo svetovno vojno postala ena od dveh supersil in je kot država definirala svojo globalno politiko. Pri tem se ni več opirala samo na komunistična gibanja. Izraz povečane moči Sovjetske zveze je bil tudi njen vstop v vojno na Daljnem vzhodu leta 1945, za katerega so bile v prejšnjih letih zainteresirane tudi ZDA in druge sile, ki so se bojevale z Japonsko. Zaradi zavezništva z ZDA in Veliko Britanijo je Stalin omilil od Lenina podedovano ostro politiko do pravoslavne cerkve in vernikov ter razpustil Kominterno, njene naloge pa so prevzeli deli sovjetske partije.
V pogajanjih z voditelji zahodnih demokracij je Stalin v Teheranu 1943, Moskvi 1944 in Jalti 1945 uspel ohraniti ozemeljske pridobitve iz časa sporazumevanja z nacionalnimi socialisti ter definirati sovjetsko vplivno cono v Vzhodni Evropi, ki je s konferenco v Potsdamu postala še večja in ekskluzivnejša. Stalin se je v Evropi oprijel politike konsolidacije sovjetske prevlade v Vzhodni Evropi in je zato zaostril režim v Sovjetski zvezi in državah nastajajočega vzhodnega bloka; zato je zavrnil sodelovanje v Marshallovem planu, oblikoval pa Kominform kot nadomestilo za Kominterno ter prižgal zeleno luč za komunistični prevzem oblasti na Češkoslovaškem. Nova čistka v Sovjetski zvezi je prizadela zlasti kadre, ki so se izkazali med vojno, ko je bil režim zaradi potrebe po splošni mobilizaciji vseh sil nekoliko omiljen; prav tako se je začela ostra antisemitska kampanja. Stalin je od vladajočih komunističnih partij v drugih državah zahteval popolno poslušnost, saj Sovjetska zveza še ni imela atomskega orožja in se ni hotela zaplesti v novo vojno zaradi avanturizma posameznih komunističnih prvakov. Zato je tudi izbruhnil spor z vodstvom maršala Tita v Beogradu, ki je sčasoma vodil do samostojne poti Jugoslavije. Zaradi prevlade politike zadrževanja na Zahodu so ZDA, ki so leta 1947 začele aktivno podpirati sovjetskemu vplivu nasprotujoče vlade, pomagale ohraniti Titov separatni komunizem.
Predvsem zaradi izdelave atomskega orožja je Stalin ponovno posegel v marksistično teorijo in reafirmiral formalno logiko ter zavrnil klasično marksistično filozofijo jezika, ki je slednjega razglašala za del razredno opredeljene superstrukture. Hkrati je prenesel težišče komunistične politike v Azijo, kjer je sprva v nasprotju z njegovo voljo kitajska komunistična partija vstopila v vseobsežno državljansko vojno s Čankajškovo vlado in potem v njej zmagala. Leta 1950 je tako izbruhnila korejska vojna, medtem ko so nasprotja v Evropi ostala pod nadzorom. Izdelava sovjetske atomske bombe položaja ni bistveno spremenila, saj so ZDA kmalu izumile termonuklearno orožje, ki ga je potem dobila tudi Sovjetska zveza. Stalin, ki je bil čedalje bolj sumničav, je začel pripravljati nov val čistk, to pa je bilo zanj usodno v trenutku, ko ga je 1953 zadela kap. Njegovi najožji sodelavci niso poskrbeli za hitro in učinkovito zdravstveno pomoč, saj so se bali voditeljeve ozdravitve. Po Stalinu je za kratek čas postal najmočnejši človek v Sovjetski zvezi šef varnostnih služb Lavrentij Berija, ki pa so ga potem sodelavci odstranili in likvidirali.
Stalin je najpomembnejši marksistični državnik v svetovni zgodovini. Njegov totalitarni model oblasti, ki je državno raven podredil partiji, to pa varnostnim službam pod nadzorom vrhovnega voditelja in njegovega kroga, je med marksističnimi edini, ki se je brez večjih strukturnih reform obdržal več kot eno generacijo. Sovjetska zveza je pod Stalinom postala ena od dveh svetovnih supersil, imela pa je tolikšne strukturne slabosti – zlasti v gospodarski sferi življenja – da dolgoročno ni vzdržala tekme s konkurenčno velesilo in njeno demokracijo, ki je v produktivno sfero uspela zajeti sile mnogo večjega števila prebivalcev kakor marksistični režimi. Stalin je v komunistični Jugoslaviji po letu 1948 in v deželah vzhodnega bloka v obdobju odjuge postal sinonim za vse slabosti sovjetskega modela in boljševiškega tipa partije, vendar se je pri tem spregledovala njegova povezanost z Leninom ter njegovo ideologijo in strukturo oblasti.