Resolucija Informbiroja

Informacijski biro komunističnih in delavskih strank je bil ustanovljen leta 1947 z namenom koordinacije oziroma reševanja medsebojnih vprašanj komunističnih strank, da bi te v svetu nastopale enotno. Organizacija je bila pravzaprav orodje Stalina, vodje Sovjetske zveze, v njegovi politiki podrejanja socialističnih držav. Informbiro je s posebno resolucijo 28. junija 1948 obtožil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) za oddaljevanje od marksistične in leninistične ideologije, revizionistično politiko in sovražen odnos do Sovjetske zveze in jo izključil iz svojih vrst. Šlo je pravzaprav za spor med Stalinom in Titom, med dvema karizmatičnima osebnostma. Tito se Stalinu, ki je hotel imeti nadzor nad vsemi komunisti v svetu, ni želel popolnoma ukloniti. Po svojem in ne Stalinovemu vzorcu si je med drugim prizadeval oblikovati balkansko federacijo, ki bi združila Albanijo, Bolgarijo in Jugoslavijo. Stalinu navkljub, ki mu je šlo v nos njegovo pretirano ponašanje z medvojnimi partizanskimi uspehi, je tudi podpiral grške partizane, komuniste, ki so hoteli priti na oblast. Imel se je za voditelja v regiji. Sovjetski tabor je na heretično Jugoslavijo, »ki naj bi zašla s prave komunistične poti,« začel vršiti velik politični, ekonomski in vojaški pritisk. Razkol je za mnoge predstavljal presenečenje. Ob koncu druge svetovne vojne se je Jugoslavija s Sovjetsko zvezo zelo zbližala in oddaljila od zahodnih zaveznikov. Prestopila je v sovjetski tabor. Tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo je bil temeljni element jugoslovanske zunanje in tudi notranje politike. Bilo je kar nekaj jugoslovanskih komunistov, ki so bili ob krhanju do takrat neomajnega prijateljstva in razhodu med partijama in tudi državama zbegani in so še naprej podpirali Stalina, »brezmadežnega voditelja svetovnega proletariata«. Končali so v zaporih in koncentracijskem taborišču Goli otok ali so bili celo likvidirani. Proti Stalinu in stalinizmu se je Tito boril s titoizmom, se pravi s stalinističnimi metodami, ki jim je sicer ostro nasprotoval na zunanjepolitični ravni. Po smrti Stalina je prišlo do ponovnega zbližanja dveh komunističnih partij in držav. Uradno je bila epizoda končana leta 1955 s podpisom Beograjske deklaracije oziroma srečanjem Tita in Hruščova, novega sovjetskega generalnega sekretarja. Tito, KPJ oziroma Zveza komunistov Jugoslavije in s tem SFRJ so idealom marksizma-leninizma ostali zvesti do svojega konca.