Lenin, Vladimir Iljič
Lenin (pravi priimek: Uljanov) je bil ruski revolucionar, marksistični teoretik ter najpomembnejši oblikovalec in prvi voditelj Sovjetske zveze. Čeprav je Leninova družina v času vladavine imperatorjev Aleksandra II. in Aleksandra III. doživela bliskovit vzpon od tlačanov do plemičev, je mladega Lenina, ki je obiskoval gimnazijo v rojstnem kraju, pravo pa je študiral na univerzi v Kazanu, najbolj zaznamovala smrtna obsodba starejšega brata Aleksandra zaradi načrtovanja atentata na vladarja, ki je bila izvršena leta 1887. Zaradi udeležbe na demonstracijah proti režimu mu je bilo onemogočeno dokončanje rednega študija. Pozneje je kot eksternist opravil izpite na univerzi v Sankt Peterburgu in si pridobil prvostopenjsko diplomo. Kot pomočnik na sodišču in odvetnik je nekaj časa delal v Samari, kamor se je družina preselila po očetovi smrti. Takrat je že dobro poznal Marxov Kapital in Komunistični manifest, prav tako pa spise prvega ruskega marksista Georgija Plehanova. Zavračal je temeljno postavko zagovornikov gibanja Ljudska volja/svoboda, ki so menili, da je v Rusiji mogoče vzpostaviti socializem brez uveljavitve kapitalističnega načina produkcije. Kljub temu je posamezne njihove ideje o načinu boja s caristično policijsko državo sprejemal. Tu je mogoče iskati korenine njegovega poznejšega sodelovanja z levim krilom stranke socialistov revolucionarjev, ki so bili najzvestejši nadaljevalci gibanja Ljudska volja/svoboda.
Lenin se je 1893 preselil v Sankt Peterburg in delal kot odvetniški pomočnik; pridružil se je skupini socialnih demokratov, ki se je razumela kot zasnutek nemški socialdemokratski stranki podobnega gibanja v Ruskem imperiju. V naslednjih letih si je prizadeval oblikovati močno marksistično stranko, ki bi bila v intenzivnih stikih s somišljeniki v zahodni Evropi. Odpotoval je v Švico, Francijo in Nemčijo ter se sestal s številnimi marksisti; zelo ga je zanimala pariška komuna, ki jo je imel za prvo proletarsko oblast na svetu. Po vrnitvi v Rusijo je bil zaradi organiziranja stavk zaprt in 1897 obsojen na triletno izgnanstvo v vzhodni Sibiriji. Takrat je že menil, da mora biti močna in učinkovita marksistična stranka v Rusiji tudi čvrsto organizirana in idejno enotna. V izgnanstvu se je posvetil študiju razvoja kapitalizma v Rusiji, pridružila pa se mu je marksistično usmerjena učiteljica Nadežda Krupska, s katero se je 1898 cerkveno poročil, čeprav sta bila vseskozi bolj politična sodelavca kakor družinski par. Lenin se je po izteku kazni 1900 začasno naselil v Pskovu in se povezal z Rusko socialdemokratsko delavsko stranko, ki je nastala z združevanjem različnih marksističnih skupin; nato je odpotoval v Nemčijo. Takrat je svojo pozornost namenjal zlasti časopisu Iskra, ki ga je videl kot instrument za oblikovanje učinkovite organizacije.
Lenin se je leta 1903 udeležil 2. kongresa Ruske socialdemokratske stranke, ki je potekal v Bruslju in Londonu 1903. Na njem je prišlo do razcepa: večina (boljševiki) je podprla v Leninovem spisu Kaj storiti? razvite zamisli o stranki poklicnih revolucionarnih kadrov, ki vodijo delavstvo, s stališčem Julija Martova, da je za člana stranke dovolj sprejemanje njenega programa, pa se je strinjala manjšina (menjševiki). Glede na odnos do tega razhajanja se je stranka 1912 po več poskusih ponovne vzpostavitve enotnosti dokončno razcepila na dve organizaciji; številčno močnejša je bila menjševiška.
Lenin se je v času prve ruske revolucije 1905, ki je sledila ruskim porazom v vojni z Japonsko, vrnil v Sankt Peterburg; kljub uveljavitvi reform v državi (vzpostavitev konstitucionalizma in parlamentarizma) je vztrajal pri najostrejšem boju proti oblastem. Ob razpustitvi druge državne dume, ki je napovedovala prevlado sil reda in konsolidacijo režima Petra Stolipina, je Lenin zapustil Ruski imperij in se v emigraciji – v Švici, Franciji, na Danskem, Švedskem, v Veliki Britaniji in Avstro-Ogrski – posvečal poenotenju boljševikov in teoretskemu študiju. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil v habsburški monarhiji; njene oblasti so mu po posredovanju avstrijskih socialdemokratov omogočile odhod v Švico. Vojno je Lenin imel za izraz imperializma, ki naj bi bil najvišji stadij monopolnega kapitalizma. Na podlagi takšnih predpostavk je kritiziral socialdemokrate, ki so glasovali za vojna posojila, češ da so izdali marksistična načela. Toda kljub temu se ni povezoval z vsemi socialdemokrati, ki so nastopali proti vojni, temveč le z levičarji med njimi. Lenin se je udeležil zimmerwaldske in kienthalske konference, po revoluciji v Rusiji in abdikaciji imperatorja Nikolaja II. marca 1917 pa se je ob posredovanju marksističnega revolucionarja in milijonarja Alexandra Parvusa (Izrail Lazarevič Geljfand) sporazumel z nemško vlado. Prek ozemlja nemškega cesarstva je tako s sodelavci lahko odpotoval na Švedsko in iz nje v Rusijo, ki jo je po imperatorjevem odstopu vodila začasna vlada. Ta je izpustila politične zapornike, odpravila smrtno kazen, uveljavila mnoge demokratične pravice ter pripravljala volitve v konstituanto, ni pa izstopila iz vojne. Poleg začasne vlade so se oblikovali tudi sovjeti, ki so jih sestavljali odposlanci različnih skupin prebivalstva. Nemoteno so lahko delovali zaradi demokratičnosti novih oblasti. V sovjetih zbrani zastopniki političnih sil in najrazličnejših združenj so ob pešanju imperialnega upravnega aparata, ki ga je uporabljala vlada, prevzemali vse večji del oblasti v svoje roke.
Lenin je takoj po prihodu v rusko prestolnico uveljavil v boljševiški stranki ostro opozicijsko stališče do začasne vlade ter jo obtoževal protirevolucionarnih tendenc, čeprav je bila njena politika pod vodstvom nemarksističnega socialista Aleksandra Kerenskega vse bolj levičarska in je privedla septembra 1917 do razglasitve Rusije za republiko. Pred tem so boljševiki julija vodili demonstracije, ki pa niso zrušile začasne vlade. Ta je celo uspela zapreti del njihovih voditeljev, Lenin pa je odšel v ilegalo in se zatekel na Finsko, ki je v Ruskem imperiju uživala avtonomijo. Začasna vlada je tedaj odkrila, da se boljševiki financirajo s pomočjo Nemčije. Toda avgusta so boljševiki, ki so si vse očitneje prizadevali za pridobitev večine v petrograjskem sovjetu, že bili izpuščeni, saj se je Kerenski zbal puča poveljnika armade Lavra Kornilova in je z njihovo pomočjo onemogočil premike armadnih enot proti prestolnici.
Novembra 1917, ko so se vse politične sile v Rusiji pripravljale na volitve, so boljševiki, ki so si zagotovili večino v petrograjskem sovjetu, izvedli puč in pod Leninovim vodstvom vzpostavili svojo vlado – Sovjet ljudskih komisarjev. Volitev v ustavodajno skupščino niso odpovedali, saj so upali, da bodo na njih prevladali, vendar se to ni zgodilo. Konstituanta, ki je za predsednika izvolila socialista revolucionarja Viktorja Černova, se je sestala januarja 1918; odobrila je ukrepe začasne vlade Kerenskega in razglasila Rusko demokratično federativno republiko. Boljševiki, ki jim je grozila odstranitev z oblasti, so potem onemogočili njeno delovanje, za ljudsko zastopstvo pa so razglasili sovjete, v katerih so si zaradi nedefiniranega načina izbire zastopnikov lahko zagotovili večino.
Leninova vlada, ki je kmalu oblikovala politično policijo in obveščevalno službo (Čeka), Rdečo armado ter koncentracijska taborišča za dejanske in potencialne nasprotnike, je s svojo politiko povzročila gospodarski kaos in razpad armade. Razglasila je Deklaracijo o pravicah narodov Rusije, vendar je v deželah, ki so na njeni podlagi razglasile neodvisnost, skušala uveljaviti podoben režim, kakor ga je v središču Rusije. Sklenila je premirje s centralnimi silami in se z njimi v Brest-Litovsku začela pogajati o miru, ki je pripeljal do izgube Poljske, Pribaltika, dela Belorusije, Ukrajine in Zakavkazja. Boljševiki, s katerimi so sprva bili pripravljeni sodelovati le levi socialisti revolucionarji, potem pa še ti ne več, so preselili vladni sedež v Moskvo in ohranjali oblast s terorjem. To je avgusta 1918 povzročilo poskus atentata socialistke revolucionarke Fanny Kaplan (Fejga Rojtblat) na Lenina. Okrepitev vladnega terorja je potem razplamtela državljansko vojno. Poprej osamljenim jedrom odpora so se pridružili obsežni periferni predeli nekdanjega Ruskega imperija, ki so jih vse očitneje podpirale čete antantnih sil. Te so sprva prišle v Rusijo zato, da bi onemogočile zasedbo posameznih strateško in gospodarsko pomembnih točk s strani centralnih sil.
Lenin in njegovi somišljeniki so revolucijo v Rusiji dojemali kot uvod v svetovno revolucijo; zato so izvedli dokončen razcep med marksističnimi gibanji. Leta 1919 so oblikovali komunistično internacionalo (Kominterna oziroma III. internacionala), ki je bila koncipirana kot svetovna stranka proletariata. Njene članice so bile dolžne izvrševati sklepe, ki jih je sprejelo vodstvo, to pa je bilo odvisno od Leninovega režima. Kominterna je poskušala sabotirati pomoč posameznih držav belemu gibanju in zanetiti revolucijo v več evropskih državah, vendar je bila neuspešna. Rdeča armada je 1919 dosegla odločilen preobrat v državljanski vojni; 1920 je bilo belo gibanje že povsem poraženo. Po drugi strani pa so boljševiki izgubili vojno s Poljsko, s čimer je bila njihova revolucija omejena na osrednje predele nekdanjega Ruskega carstva, Sibirijo in Zunanjo Mongolijo, ki je ob vzpostavitvi komunističnega režima postala neodvisna.
Lenin se je potem soočil s problemom ohranitve režima. Po zmagi nad belim gibanjem se je njegova diktatura zaradi ekonomskega kolapsa, ki je privedel do hude lakote v različnih predelih sovjetske države, ter zaradi politično motiviranega zatiranja in plenjenja premoženja zasebnikov in cerkve soočila z upori kmetov (zelena garda) ter nekdaj boljševike podpirajočih petrograjskih delavcev in mornarjev v Kronštadtu. Lenin je zato februarja 1921 začel zagovarjati nadzirano restavracijo kapitalizma v gospodarstvu, hkrati pa je pospeševal boljševizacijo oblastnega aparata. V tistem času je Rdeča armada zasedala še zadnje neboljševiške periferne predele na vzhodu in jugu nekdanjega Ruskega imperija. Velik konceptualni problem, ki se ga je Lenin zavedal, je nastal v primeru Gruzije: država je namreč imela socialistično, a neboljševiško vlado, ki ni izvajala diktature proletariata. Agresija Rdeče armade na Demokratično republiko Gruzijo je potem vodila v prvo vojno med socialističnima državama. Gruzija je bila zasedena in vključena v sovjetsko državo, ki je leta 1922 postala federacija republik s komunistično diktaturo.
Med vodilnimi člani boljševiške partije so se takrat začela kazati osebna in konceptualna nasprotja; Lenin je zato v politični oporoki pri vseh najožjih sodelavcih našel hude napake, zaradi katerih nobeden od njih ni užival njegove popolne podpore. To je najbolj koristilo generalnemu sekretarju boljševiške partije Josifu Stalinu, ki je nadziral odločilne vzvode odločanja. Lenin je lahko od srede leta 1921 zaradi vse večjih zdravstvenih težav le še občasno in na omejen način posegal v spore med voditelji; maja in decembra 1922 ter marca 1923 so ga prizadele kapi, 21. januarja 1924 pa je izgubil zavest in potem tudi umrl.
Lenin je bil v komunističnem okolju dolgo časa nedotakljiva avtoriteta; nanj so se sklicevali celo med seboj sprti in politično razhajajoči se komunisti. Njegova makiavelistična politika je oblikovala strukture mogočega v komunističnih diktaturah. Možnosti preseganja njegovih paradigem v marksističnem okviru so se začele nakazovati šele pri nekaterih evrokomunistih.
Ruski politik, teoretik in revolucionar. Vodja oktobrske revolucije (1917) in politične stranke boljševikov ter generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. Eden od treh klasikov marksizma (Marx, Engels), dopolnil ga je z leninizmom, ki predstavlja razvoj marksistične ideje v programsko smer, s katero politična stranka (komunistična partija) z revolucionarnim bojem v prid delavskega razreda prevzame oblast. Leninizem je bil v praksi uresničen z delovanjem boljševikov in z njihovim prevzemom oblasti z oktobrsko revolucijo. Med revolucionarje je odšel zaradi socialnih razlogov. Po bratovem umoru in nekajmesečnem zaporu se je povzpel na vrh ruskih revolucionarjev, preživel nekaj časa v tujini (predvsem Švica), od koder se je vrnil z nemškim oklepnim vlakom in aprila 1917 v svojem manifestu z naslovom Aprilske teze predstavil svoj pogled na revolucijo in prevzem oblasti. Med številnimi deli izstopata Levičarstvo kot otroška bolezen komunizma (1920) in Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma (1917). Njegovo zavzemanje za pravico narodov do samoodločbe je pritegnilo ameriškega predsednika Wilsona ter navdihnilo številna narodnoosvobodilna gibanja, zlasti v obdobju dekolonizacije. Med zgodovinarji prevladuje mnenje, da je odredil umor zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in njegove družine. Tik pred smrtjo je napisal oporoko, v kateri odsvetuje, da bi Stalin postal njegov naslednik. Pismo je prišlo v roke Stalinu. Po njegovi smrti ga je javno objavil njegov naslednik Nikita Hruščov na 20. kongresu KP SZ leta 1955.
Literatura
Benko, V. (1997). Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Britovšek, M. (1980). Carizem, revolucija, stalinizem I-II. Ljubljana: Cankarjeva založba.