Vzpon Slobodana Miloševića v Srbiji (1990)
Druga polovica leta 1990 je potekala v pričakovanju decembrskih prvih večstrankarskih volitev v Srbiji. Srbsko režimsko nacionalistično gibanje – in ne morda slovenski liberalni komunisti – je imelo naslednje nesporne »zasluge«:
– za demitologizacijo Josipa Broza Tita, njegove represivno-populistične državotvorne vloge, transnacionalno-jugoslovanske in boljševiško-vojaške metode vladanja;
– za demitologizacijo Edvarda Kardelja, njegovih ideoloških in ustavnih zablod in blodenj, idejnega dogmatizma in antiintelektualizma;
– za osmešenje dolgovezne Ustave 1974 ter njenih institutov, od SIS-ov do delegacij, od komune do samouprave;
– za upravičenost nacionalne zavesti, tradicije in gibanj;
– za likvidacijo ideološke paradigme jugoslovanske sinteze, ki je slovenski komunistični oblasti omogočala vlogo mešetarja med beograjskim režimom in slovenskim ljudstvom; oblasti, ki je tudi Milošević ni več priznaval za svojega sogovornika;
– za spoznanje slovenskih komunistov, da ga srbska ofenziva ogroža bolj kot lastno ljudstvo, spoznanje, da ob srbskih grožnjah prav to ljudstvo potrebuje za lastno preživetje in da je za njegovo soglasje treba tudi kaj plačati;
– za konec slovenske utvare o gospodarski sintezi Jugoslavije po uvedbi srbske ekonomske blokade Slovenije.
Devetega decembra 1990 je v Srbiji na prvih povojnih večstrankarskih volitvah za predsednika republike prepričljivo zmagal Slobodan Milošević kot kandidat Socialistične stranke, ki je nastala z amalgamom komunistov in socialistov. Miloševićeva zmaga na valu antibirokratske revolucije je pomenila prevlado jugoslovanskega unitarizma in komunizma v Srbiji. Ker je bila Jugoslavija od svojega nastanka po prvi svetovni vojni državni okvir srbskega hegemonizma in ker je bil komunizem tudi korenito sredstvo za kopičenje denarja in oblasti v Beogradu, so bili velikosrbski cilji leta 1990 združljivi z ohranitvijo komunistične Jugoslavije.
Opazno oživljena je bila velikosrbska politika amputacije za Srbijo neobvladljivih in nacionalno nezanimivih delov Jugoslavije, zlasti Slovenije. Vedno manj uresničljiva je bila strategija jugoslovanskega quid pro quo, po katerem naj bi Slovenci pristali na politično majorizacijo v zameno za kapitalsko-tržna razmerja. Jugoslovanska sinteza je bila contradictio in adiecto, ker je bilo svobodno tržno gospodarstvo brez notranjih jugoslovanskih meja nezdružljivo z državno regulacijo in administracijo v funkciji prerazdelitve nacionalnega dohodka. Utopije o slovenski državi so postale realne.
V slovenski javni razpravi se je izoblikovala teza o Jugoslaviji kot logičnem nesmislu: če je pomenila politična prevlada jugoslovanske države edino sprejemljivo nacionalno strategijo Srbije in če sta predstavljala ekonomski liberalizem in državna deregulacija edino sprejemljivo nacionalno perspektivo Slovenije, potem srbsko-slovenski quid pro quo ni bil možen. In ker Jugoslavije ni mogel in ni znal razstaviti noben od njenih majhnih in v tem pogledu manj spretnih narodov, kakršni so Slovenci, Albanci, Muslimani ali celo Hrvati, je bil ta zgodovinski posel prihranjen za narod z ustreznimi zgodovinskimi izkušnjami. Tako se je izkazalo, da so se Srbi po uspešnih posredovanjih pri razpadu ruskega, otomanskega in habsburškega imperija, zadnje večnacionalne absolutistične države, ki je preživela na balkanski ločnici med Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom, med katolicizmom in ortodoksijo, med boljševizmom in liberalizmom, leta 1990 odločili lotiti se še uničenja svojega lastnega imperija.
Srbska politika amputacije je bila le nadomestna srbska strategija, potem ko bi se izkazala za neuresničljivo bolj tradicionalna izbira podreditve. Realno gledano je bila tedaj že demokratizirana, vendar še ne odcepljena Slovenija soočena z neprijetnim dejstvom, da je spoj velikosrbskega unitarizma z jugoslovansko in s komunistično idejo doživel ponovno potrditev in novo politično legitimiteto ter napadalnost. Po drugi strani pa so postale razlike med slovenskim in srbskim nacionalnim programom tako neznosne, da je postala domnevna srbska politika amputacije verjetna.
V istem času je bilo izrečeno tudi nasprotovanje slovenski takrat izrazito prevladujoči taktiki zavezništva s Hrvaško znotraj Jugoslavije proti velikosrbskemu bloku. Ob predpostavki, da je Hrvaška sodila glede na srbsko poseljene pokrajine republike v neposredno srbsko vplivno območje, torej zunaj območja »amputacije«, se je izkazalo, da lahko oblikujejo Slovenci od Hrvatov neodvisno strategijo osamosvojitve. Taka je bila tudi Pučnikova ocena po beograjskem razgovoru s srbsko opozicijo oktobra leta 1990: »Srbska opozicija nima nič proti odcepitvi Slovenije. Pri njih je primarna rešitev srbskega vprašanja v Jugoslaviji.« Pučnikov ceterum censeo skozi vse leto 1990 je bil, da je zaradi spleta mednarodnih okoliščin v Evropi po padcu Berlinskega zidu in po razpadu sovjetskega imperija treba čim prej oditi iz Jugoslavije. Pravilno je ocenjeval, da velesile ne bodo dopustile dolgotrajnejšega obdobja nestabilnosti v centralni Evropi, da bodo poskušale nadzorovati in kolikor mogoče omejiti proces nastajanja novih držav in da se bodo le priprta vrata v skupnost mednarodno priznanih držav na podlagi samoodločbe naroda hitro spet zaprla. V resnici so bili še dve leti pred prevzemom oblasti Demosove vlade leta 1987 in 1988 Slovenci s svojimi nacionalno osvobodilnimi in ustavno političnimi rešitvami za korak ali dva pred drugimi demokratsko opozicijskimi gibanji Vzhodne Evrope. Leta 1989 pa so te ideje pognale, zrasle in bile politično uresničene v vseh deželah Vzhodne Evrope razen v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, če zanemarimo zamudniško in deviantno Albanijo. V enem samem letu so torej prehiteli Slovence Poljaki, Madžari, Vzhodni Nemci, Bolgari, Romuni, Čehi in Slovaki in vsi trije pribaltiški narodi Sovjetske zveze. Pučnikova teza o slovenskem zamudništvu in njegova bojazen, da je najugodnejši trenutek za osamosvojitev Slovenije že minil ali pa da teče v tem pogledu zadnjih pet minut, je bila utemeljena in verjetna.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 173–174, 299–301.