Udba
Udba je bila tajna politična policija komunističnega vrha Jugoslavije. Naziv Udba, ki ima skrajno negativno konotacijo, je ponarodel po vsej večjezični jugoslovanski federaciji že med delovanjem te tajne policije in se tudi še danes vsesplošno uporablja. Gre za izpeljavo iz kratice njenega dolgoletnega uradnega naziva v srbskem jeziku, in sicer UDB – Uprava državne bezbednosti (v slovenščini UDV – Uprava državne varnosti). UDB se je najprej imenovala OZNA (Odeljenje oz. Oddelek za zaščito naroda), ki je bila ustanovljena 13. maja 1944 in je šele leta 1946 dobila ime UDB. Leta 1966 se je UDB preimenovala v SDB, v slovenščini v SDV – Služba državne varnosti. Pod to zastavo je tudi propadla, seveda skupaj z jugoslovanskim režimom nasploh in posamično tudi po njegovih republikah. V Sloveniji imamo še to žalostno dejstvo, da zgodovina naše tajne politične policije sega celo v 15. avgust 1941, ko je Edvard Kardelj ustanovil VOS (Varnostno-obveščevalno službo), ki je predhodnica slovenske OZNE oz. Udbe.
Na čelu Udbe sta bila zvezna uprava in zvezni načelnik. Ta je bil odgovoren notranjemu ministru, ta pa neposredno Josipu Brozu Titu, po njegovi smrti (1980) pa vrhu komunistične partije. Vseh šest republik je imelo republiške Udbe (bili sta še dve manjši pokrajinski Udbi v Vojvodini in na Kosovu). Vse so bile vezane hkrati na center zvezne Udbe v Beogradu in na dotičnega republiškega notranjega ministra, ta pa je moral poročati dalje republiški komunistični eliti.
Njena prvenstvena naloga ni bila borba proti tujim obveščevalnim službam, ampak predvsem proti domačim cerkvenim strukturam (v Sloveniji proti Rimskokatoliški cerkvi), notranji opoziciji (resnični ali potencialni ali umišljeni), politični emigraciji (slovenski, hrvaški, srbski, makedonski, bošnjaški, albanski) in proti informbirojevcem (ime za tiste, ki so se v spopadu Tito-Stalin opredelili za zadnjega). Poleg tega so posebni zvezni in republiški udbovski ekonomski sektorji desetletja množično tihotapili cigarete, mamila, orožje, alkohol, kavo, drage kamne, zlato, tuje valute itd. V povezavi z mafijo je npr. slovenska Udba Italijo dobesedno zasula z neobdavčenimi tobačnimi izdelki.
Udba je neposredno zrasla iz organizacije in metod ter vsebine Stalinove politične policije. Zato ni nič presenetljivega, da je Udba (takrat še OZNA) po končani svetovni vojni in po odločitvi Tita in njegovih najožjih partijskih tovarišev, med njimi tudi Edvarda Kardelja in Matije Mačka, tehnično izvedla množične poboje deset tisoč domačih razrednih sovražnikov.
Vse mednarodne operacije Udbe, npr. likvidacije, ugrabitve, podstavljanje bomb, pridobivanje agentov v tujini itd., so bile strogo nadzorovane in vodene iz Beograda, čeprav so jih operativno izvajale večinoma republiške Udbe; npr. za številne likvidacije hrvaških političnih emigrantov po svetu je bila operativno v glavnem odgovorna hrvaška Udba. Štiri bombne atentate na avstrijskem Koroškem (1977–1979) so izvajali pod nadzorom slovenske Udbe, prav tako je slovenska Udba odgovorna za poskus ugrabitve slovenskega emigranta Franca Jeze v Trstu in tudi npr. tajne preiskave stanovanja slovenskega pisatelja Borisa Pahorja v Trstu, torej v Italiji, in emigrantskega duhovnika Ignacija Čretnika v Parizu. Nekatere akcije pa so republiške Udbe organizirale skupaj, npr. ugrabitev Bate Todorovića, ki sta jo skupaj načrtovali slovenska in srbska Udba.
Vse operacije Udbe so bile seveda tajne. Udbovci in njihovi konfidenti oziroma ovaduhi so tako delovali v največji konspiraciji. Večina dokumentov je uničenih, zato je še danes težko natančno reproducirati že osnovne podatke in organizacijo njenega delovanja, kaj šele njene vsebinske operacije. Kljub temu se lahko s pomočjo tega, kar je ostalo, in razumevanja logike delovanja Udbe in propadlega režima sestavi kar soliden vpogled v to mračno kraljestvo.
V zadnjem obdobju je imela slovenska Udba vodstvo v Ljubljani in 13 operativnih centrov po Sloveniji. Najbolj zalezovan posameznik v njeni zgodovini je bil Edvard Kocbek, najbolj nadzorovana institucija pa slovenska Katoliška cerkev oz. njeni pripadniki. Tudi Kocbekovi prijatelji, sodelavci, sorodniki in znanci (tudi iz tujine) so bili pod različnimi režimi tajnih operativnih metod in sredstev.
Slovenska Udba je delovala praktično do konca prejšnjega in propadlega socialističnega režima. Tako je npr. sodelovala pri pripravi umora Albanca Enverja Hadrija v Bruslju (februar 1990) in šele 4. maja 1990, dobrih deset dni pred nastopom nove in demokratične Demosove vlade, je prenehala zalezovati političnega emigranta Ljuba Sirca. Poleg tega so udbovci na sam dan prisege Demosove vlade (16. maj 1990) še vedno uničevali dokumentacijo o svojih zavrženih rabotah in tako so iz zgodovine odšli, kot so vanjo prišli – kot zločinci in kriminalci v službi vrha komunistične stranke.