Kocbek, Edvard

Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj, esejist in politik, je po gimnaziji v Mariboru in dveh letih študija teologije študiral romanistiko v Ljubljani, Nemčiji in Franciji, od 1931 je služboval kot profesor francoščine na Hrvaškem in do začetka druge svetovne vojne v Ljubljani. V dvajsetih letih je sodeloval v katoliškem mladinskem gibanju »križarjev«, s prvo pesniško zbirko se je uveljavil na začetku tridesetih let, nato pa postal vodilni ideolog levega katolištva in krščanskega socializma z revijo Dejanje (1938–1941). V tem času se je približal politiki Komunistične partije Slovenije pod vodstvom E. Kardelja in B. Kidriča, pri ustanovitvi Protiimperialistične fronte (poznejše Osvobodilne fronte) ga sicer ni bilo, ampak je že avgusta 1941 postal član IOOF kot predstavnik krščanske skupine, leta 1942 je odšel k partizanom, v prvih povojnih letih je zasedal visoka politična mesta v Beogradu in Ljubljani. Zaradi kritičnega stališča do partijske politike ga je komunistična oblast leta 1952 prisilno upokojila, zunanji povod za to je bil izid novelske zbirke Strah in pogum, v kateri je videla uradni razlagi nasprotno upodobitev NOB. Posledica je bil desetletni prisilni umik iz javnega življenja, ko je lahko samo prevajal in pod psevdonimom objavljal članke v glasilu Ciril-metodijskega društva Nova pot. Znova je bil pripuščen v javno, kulturno, ne pa v politično življenje, v šestdesetih letih, ko je lahko izdal pesniško knjigo Groza in v sedemdesetih letih obsežne Zbrane pesmi. Potem ko je leta 1949 izšla prva knjiga partizanskih zapisov Tovarišija, ji je leta 1967 sledila druga, Listina, zatem še nove knjige dnevniških zapisov, esejev in pisem. Ob tem je ostajala njegova javna dejavnost, zlasti politična, strogo omejena in nadzorovana s tajno policijo. V ponoven konflikt s komunistično oblastjo je prišel leta 1975 ob svoji sedemdesetletnici, ko sta v Trstu objavila B. Pahor in A. Rebula intervju, v katerem je razkril in obsodil povojni komunistični pomor ujetih domobrancev, kar je znova sprožilo plaz političnih napadov in povečan policijski pritisk, vendar brez hujših posledic, ker je bil zaradi mednarodne pozornosti in spremenjenih političnih okoliščin položaj drugačen kot leta 1952. Gotovo so bili ti dogodki razlog za bolezen zadnjih let, ki se je končala s smrtjo leta 1981.

Kocbekova politična usoda s svojo izjemnostjo in zgodovinsko tragičnostjo presega pesniško in pisateljsko delo, ki je sicer z njo neločljivo povezano. S svojim življenjem je v sedemdesetih in nato po smrti postal simbol verodostojnega misleca in politika, ki se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in sprejel zvezo s komunisti iz visoko zastavljene duhovno-moralne zavesti, da s tem kot kristjan prevzema zgodovinsko nalogo, ki ga potrjuje ne samo v njegovem pristnem krščanstvu, ampak tudi kot nosilca revolucionarne akcije, ki bo daljnosežno spremenila slovenski značaj in ga preoblikovala v »aktivnega« Slovenca, kar je bil njegov prispevek v program Osvobodilne fronte. Ker je bil zaradi svoje iskrene in požrtvovalne privrženosti NOB nazadnje od komunistične oblasti proskribiran, je moral v sedemdesetih in zlasti po smrti v osemdesetih tik pred slovensko osamosvojitvijo postati zgled simbolične žrtve komunistične oblasti, ki jo je treba zaradi njene zgodovinske krivde zavreči.

V zvezi s procesom osamosvajanja se ob Kocbeku odpira nekaj nepojasnjenih vprašanj. Znano je, da je bil od študentskih let usmerjen levo, proti vsem oblikam kapitalističnega izkoriščanja, kot ga je razumela takratna krščansko socialna in zmeraj bolj socialistična misel, zato se je polagoma približal marksizmu in priznal upravičenost njegovih družbeno-ekonomskih teorij, pri čemer ni bil izjema med mladimi katoliškimi intelektualci. Temu je sledilo približevanje političnim stališčem slovenske komunistične partije, postavljene leta 1937 na Čebinah. Tega leta se je s Premišljevanjem o Španiji, objavljenem v katoliškem Domu in svetu, izrekel brez pridržka za špansko republikansko stran kljub anarhistično-komunističnim napadom na špansko Cerkev. Ko je leta 1943 v partizanih podpisal »Dolomitsko izjavo«, je s tem sprejel doktrino marksistične politike in se odpovedal samostojni politiki krščanskega socializma. Odpoved lastni politični stranki je bila povezana z njegovim zanikanjem strank in parlamentarne večstrankarske demokracije, kar pa je bilo značilno ne samo za večino desnih katoliških, ampak tudi levih svobodomiselnih intelektualcev. To stališče je bilo povezano z njegovim stališčem do Cerkve, ki je bilo od študentskih let negativno. V njeni hierarhiji in duhovništvu je videl predvsem klerikalizem abstraktnega, formalno togega uradništva, kar naj bi bilo razlog negativne vloge v slovenski državljanski vojni 1941–1945. Takoj po vojni je snoval ideje za reformo Cerkve, kar pa v spremenjenih okoliščinah, ko je komunistična oblast po svoje urejala odnose s Cerkvijo, ni moglo uspeti.

Posebno vprašanje se odpira ob Kocbekovem odnosu do ideje samostojne slovenske države. Prvo njeno zamisel je oblikoval njegov sočlan v »križarskem« gibanju Božo Vodušek, vendar v tem krogu ni imela širšega odmeva, pač pa se je v tridesetih letih začela krepiti na desnem krilu političnega katolištva okoli Lamberta Ehrlicha, nato pa v desnih krogih zamejcev in emigrantov po letu 1945, zlasti s Francem Jezo. Zdi se, da je bil Kocbek na začetku svojega sodelovanja z Osvobodilno fronto programsko naklonjen poudarjanju slovenske suverenosti, toda polagoma se je uskladil s komunistično partijo, ki je vztrajala pri zamisli unitarno zamišljene jugoslovanske federacije, ki ji mora biti Slovenija gospodarsko in politično podrejena. Da bi Kocbek to stališče spreminjal v letih svoje prisilne izločitve iz politike, ni mogoče zaznati zato, ker je bila ideja samostojne slovenske države zmeraj bolj aktualna v krogih desne katoliške emigracije, tej pa je ostajal do konca nasproten.

Da bi podprl slovensko osamosvojitev, če bi dovolj dolgo živel, je verjetno, kar pa bi ga sililo k ponovnemu premisleku političnih, socialnih in cerkvenih stališč.