Društvo slovenskih pisateljev

Prvi poskus organiziranja književnikov je bil leta 1872, drugi 1885, z imenom Pisateljsko podporno društvo. Delovalo je do 1915, ko se je začela prva svetovna vojna in so bile ukinjene mnoge državljanske pravice. Tretja ustanovitev je bila leta 1920 po razpadu avstro-ogrske monarhije v novi državi južnih Slovanov. Kljub številnim družbenim turbulencam se je društvo ohranilo do danes, le ime je spremenilo – nekdanji književniki so leta 1966 izglasovali preimenovanje v pisatelje. Naloge društva so bile zmeraj mešanica socialnih, prosvetiteljskih, narodnoprebudniških, promocijskih in političnih elementov, z različnimi poudarki v različnih obdobjih. V prvi Jugoslaviji so člani precej energije posvetili narodnemu vprašanju, avtonomiji, pomenu jezika, predvsem v odnosu med slovenstvom in pobudami za metamorfozo v jugoslovanstvo, možnosti srbo-hrvaško-slovenske kulture ter eksistence slovenskih prosvetnih in znanstvenih ustanov.

S politiko v ožjem pomenu besede se je društvo srečalo leta 1945, saj je novi režim priznaval vrsto narodnih in osebnih pravic, zahteval pa je podreditev ciljem Komunistične partije Jugoslavije. Najprej je bil izveden pregled vsega članstva, pri čemer meja med sodelovanjem z okupatorjem in politično neprimernostjo ni bila čisto jasna, z dokončno ali začasno izključitvijo neustreznih. Potem pa je partija zahtevala tudi literaturo, ki bo v skladu z njenimi cilji. Noben kongres Zveze komunistov ni minil brez direktiv ali napotkov, kaj je prava književnost, potrebna za naš čas, kakšni odkloni se pojavljajo in čemu se je treba upreti. Vodstva republiških pisateljskih društev, pod vodstvom zveznega, so te smernice prevzemala. Tudi po sporu z Informbirojem (1948/1949) so narekovale, da »se morajo jugoslovanski književniki, književni kritiki in vsi književni delavci neprenehoma učiti, si prizadevati, da se teoretično obogate, preučevati marksizem-leninizem.« Nasprotovanja takšnim, z leti nekoliko omehčanim pozivom, se je v društvu književnikov začelo po letu 1950 s sporom med trdimi in zmernejšimi privrženci, čez deset let se je pojavilo v ostrejši obliki z nastopom »perspektivašev«, mlade generacije avtorjev, ki so imeli za sabo že dve prepovedi revij (Besede in Revije 57), nekaj zapornih kazni (Jože Pučnik, Žarko Petan, Marjan Rožanc). Sredi šestdesetih let so se konflikti močno zaostrili ob prepovedi Perspektiv, ponovnem zaprtju Jožeta Pučnika, prepovedi Rožančeve igre Topla greda na Odru 57 in študentskih protestih. Po številnih pretresih se je društvo opredelilo za nevtralnost, to je za odpoved političnim in medgeneracijskim sporom in se pretežno posvetilo reševanju socialnih problemov, zlasti stanovanjskih in sindikalnih. Ta usmeritev je prevladovala skozi sedemdeseta leta, ko se niti plahi poskusi v obrambo Edvarda Kocbeka in njegovega (ter Pahorjevega) razkritja groze povojnih množičnih pobojev niso posrečili. Ozračje pa se je hitro in močno spremenilo v osemdesetih. Med predsedovanjem Toneta Partljiča od 1982 dalje so se pisatelji začeli upirati represiji nad kolegi, šolski reformi, kazenski zakonodaji z razvpitim 133. členom in nekaj sorodnimi paragrafi, ki so omogočali sodne pregone, ter centralističnim poskusom, ki so prizadeli jezik, kulturo in šolstvo. Pri tem so imeli občasno podporo posameznih publikacij (Teleks, Tribuna, Pavliha in zlasti Nova revija). Počasi so se ugovori, protestna pisma in konference selila v območje bolj političnih vprašanj, ki jih je predsednik Rudi Šeligo (od 1987 dalje) prej ostril kot blažil. Šlo je tako za razčiščevanje polpretekle represije, kot so denimo dachauski procesi, kot za odnose med republikami oziroma narodi Jugoslavije. Velikega pomena je bilo dejstvo, da je imelo društvo svoje poslopje, postarano vilo z vrtom (na Tomšičevi 12 v Ljubljani), in je torej nudilo možnost za sestajanje ter precejšnjo avtonomijo pri uveljavljanju svobodnejšega javnega nastopanja. Ko je ta postala pretesna, so se aktivnosti občasno preselile tudi v Cankarjev dom (ko in če so za to dobili dovoljenje SZDL), kjer so bila možna množična zborovanja (1987 zborovanje o predvidenih centralističnih ustavnih spremembah). Tu so potekale »politične akcije na način antipolitike«, kot se je izrazil Šeligo; zaradi aplavzov, žvižgov in podobnih temperamentnih izbruhov so jih posamezni veljaki, npr. Milan Kučan, sekretar CK KPS, označili tudi za fašistoidne. Poseben emocionalen naboj so imele aktivnosti v podporo politično preganjanih. Od začetnega leta 1982 (denimo ob obsodbi Igorja Torkarja, ker se je posmehnil funkcionarju Francu Šetincu, ki je pod pultom kupil težko dosegljivo meso) so se vzpele v ustanovitev Komisije za zaščito mišljenja in pisanja (od 1984 jo je vodil Veno Taufer) in kulminirale leta 1988, ko je DSP organiziralo serijo 36 protestnih večerov v podporo zaprti četverici – Janša, Borštner, Tasič in Zavrl. Te in podobne dejavnosti so pripeljale do Gradiva za slovensko ustavo (1988) in do prekinitve odnosov z Zvezo književnikov Jugoslavije (1989, formalno 1990). Svoj delež ima DSP tudi pri Majniški deklaraciji, ki je sicer nastala v Ruplovi pisarni na nekdanji FSPN (zdaj FDV), podpisovat pa so jo hodili na Tomšičevo 12. Društvo je konec osemdesetih uživalo izjemen ugled, slovelo je kot poosebljena »alternativa«, tako da je marsikdo v njem videl možnosti za samostojen nastop v prihajajočih demokratičnih volitvah.