Šeligo, Rudi
Rudi Šeligo, pisatelj, dramatik, esejist in politik, je odraščal na Jesenicah, maturiral v Tolminu in diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti iz filozofije in psihologije. Od 1962 je delal v Kranju na Zavodu za proučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov ter predaval na Visoki šoli za organizacijo dela. Po prvi objavi leta 1956 je v 60. letih in v prvi polovici sedemdesetih postal eno vodilnih imen slovenske pripovedne proze. V kratkih romanih in novelskih ciklih je v »reističnem« slogu po zgledu francoskega »novega« romana oblikoval teme iz vsakdanjega malomestnega življenja mladih v socializmu, opisno natančno in s socialnokritičnimi poudarki. Od leta 1973 se je posvečal dramatiki in se uvrstil tudi med vodilne pisce moderne slovenske dramatike. Iz gledališča absurda je prehajal v dramatiko »magijskega gledališča« s simbolično mitičnimi motivi; nazadnje k politično aktualnim igram o revolucijskem totalitarizmu. Ta del njegovega literarnega življenja je bil povezan s približevanjem politiki. Bil je v uredniških odborih oporečniških revij (Revija 57 in Perspektive), od ustanovitve je bil sodelavec Nove revije. V tem krogu je neposredno sodeloval pri pripravi osamosvojitve Slovenije in njene demokracije. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze leta 1989, naslednje leto je bil izvoljen na njeni listi za poslanca v okviru Demosa. V letih 1990–1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo. Od 1990 do 1994 je bil predsednik programskega sveta RTV Slovenija, med letoma 1993–2003 predsednik Borštnikovega srečanja. Leta 2000 je bil nekaj mesecev kulturni minister v vladi Andreja Bajuka. Čeprav je bilo njegovo delo na ministrstvu zaradi političnih sprememb v letu 2000 kratkotrajno, je bilo za kulturno politiko samostojne države izjemno pomembno. Pod njegovim vodstvom je nastal Slovenski nacionalni kulturni program, ne samo prvi te vrste, ampak v primerjavi s poznejšimi najbolj vsebinsko in po svojih načelih v skladu s temeljnimi problemi sodobne slovenske kulture. Glavnina njegovega političnega dela v teh letih je bilo predsedovanje Društvu slovenskih pisateljev od 1987 do 1991. V tem času je bilo društvo poleg novih demokratičnih strank eno glavnih dejavnikov gibanja za demokracijo in slovensko državnost. Leta 1987 in 1988 je pripravilo javni tribuni v Cankarjevem domu, na katerih so se ob predlogih ustavnih sprememb izrekli za popolno demokratizacijo in samostojno državnost. Iz udeležbe na teh odmevnih prireditvah je izšlo delo za »Pisateljsko ustavo«, ki je položila temelje ustavnosti samostojne države. Pod njegovim predsedstvom je društvo izstopilo iz SZDL in Zveze književnikov Jugoslavije. Po letu 1988 je sodelovalo v Bavčarjevem Odboru za varstvo človekovih pravic in v Zboru za ustavo. Bilo je predlagatelj Majniške deklaracije 89 in sklicatelj shoda zvez in strank na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989, kar je bilo izhodišče za osamosvojitev v naslednjih dveh letih.
Prešernovo nagrado za literaturo je prejel leta 1989, izredni član SAZU je postal leta 2001.
Literatura
Slovenska književnost III. (2001). Ljubljana: DZS.
Kos, J. (1983). Moderna misel in slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Rupel, D. (2013). Negotovo življenje 176. članice OZN. Ljubljana: Nova obzorja.
Rupel, D. (2017). Zadnjih sto let 1917–2017. Ljubljana: Modrijan.