Revija 57
Revija 57 je nastala takoj po sodno policijskem koncu Besede. Med njene sodelavce je prišla večina prejšnjih, novo je bilo uredništvo, pa tudi izdajatelj. Izdajala jo je Zveza študentov Jugoslavije, s tem je prešla v neposredno politično odvisnost, tudi s pomočjo cenzure, ki jo je uveljavljala partijska ideološka komisija s pomočjo Borisa Ziherla. Urejala sta jo Veno Taufer za leposlovje in Vital Klabus za publicistiko. Podobno kot Beseda se je v podnaslovu označila kot »revija za književnost in kulturo«, vendar s pomembnimi razlikami; te so se kazale v sestavi sodelavcev (pridružili so se jim novi). Medtem ko se je Beseda v publicistiki namenjala skoraj izključno problemom literature, umetnosti in estetike, se je v Reviji 57 to območje razširilo na teme iz filozofije, družboslovja, moralne in politične teorije. V leposlovnem delu so ob tradicionalnih avtorjih pozornost zbujali teksti modernejših in prodornejših, med pesniki Taufer, Gregor Strniša in Dane Zajc, ta zlasti s pesmijo Jalova setev, ki je bila deležna javne politične obsodbe, med pripovedniki Peter Božič, Dominik Smole in Rudi Šeligo.
V razpravljanju o filozofskih, etičnih in političnih temah so bila osrednja imena Taras Kermauner, Primož Kozak, Veljko Rus in Jože Pučnik, v publicistiki za literarno kritiko in esejistiko pa Klabus in Janko Kos. Ta del je bil v primerjavi z Besedo poglavitna novost. Stališča teh avtorjev so bila sicer različna, kot so bili različni evropski miselni vplivi od Kanta in Hegla do mladega Marxa in Sartra. Skupno jim je bilo to, da so razmišljali o položaju slovenskega intelektualca v težkih razmerah komunistične diktature, njenega marksizma, leninizma in politične prakse. Zato so bila v središču te publicistike vprašanja svobode in morale, moralne odgovornosti posameznika do družbe in države, tudi do komunistične oblasti in partije, njene legitimnosti oziroma moralne spornosti. Najostrejši v teh razpravah je bil Pučnik, zlasti v zadnjem članku o komunistični partiji, ki je bil razlog za zaplembo zadnje številke revije in za represalije nad njenimi uredniki in sodelavci. Bili so izpostavljeni policijskim zaslišanjem in preganjanju. Kermauner, Klabus in Taufer so bili obsojeni na nekajdnevni zapor, Pučnik pa v odmevnem sodnem procesu na sedem let težke ječe, prvi trije zaradi formalnih prekrškov zaradi skupinskega zbiranja sodelavcev, Pučnik zaradi idej v objavah, pa tudi zaradi težjih primerov političnega razpravljanja in povezovanja.
Ker so bili publicisti Revije 57 do osrednjih vprašanj slovenske družbe, politike in kulture izrazito kritični, se jih je v tem času prijela oznaka »kritična generacija«, o čemer je v reviji odklonilno pisal Stane Saksida. Primernejši zanje, pa tudi za večji del literarnih sodelavcev, je bil pojem oporečnikov, saj so prelamljali s partijsko miselnostjo in s svojim nasprotovanjem utirali pot ideološki svobodi in pluralizmu, s tem pa tudi politični in socialni demokraciji. Ta smer se je nadaljevala v poznejših oporečniških glasilih, najprej v Perspektivah in končno v Novi reviji.
Literatura
Gabrič A. (1995). Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953–1962. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kos, J. (1988). Resnica o Odru 57. Sodobnost, let. 36., št. 8/9., str. 815–832.
Kos, J. (2015): Ideologi in oporečniki. Ljubljana: Beletrina.
Petan, Ž., Partljič, T. (1988). Oder 57. Ljubljana: MGL.
Pučnik, J. (1986). Članki in spomini 1957–1985. Maribor: Založba Obzorja.