Nova revija

V začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, torej po Titovi smrti, je bilo v Jugoslaviji in Sloveniji čutiti popuščanje političnih in ideoloških pritiskov, ki so bili značilni za sedemdeseta leta. Desetega junija 1980 so Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in Dimitrij Rupel v pismu, pod katero se je podpisalo še 54 slovenskih pesnikov, pisateljev in publicistov, predsedniku Republiške konference SZDL Mitji Ribičiču predlagali ustanovitev nove revije (takrat še z malo začetnico), ki bi sprostila slovensko kulturno prizorišče. Pobudniki so iz taktičnih razlogov poudarili, da se ne bi ukvarjali s politiko, ampak predvsem z mišljenjem in pesništvom, pri čemer naj bi bili v ospredju »kriteriji razločevanja kulturno ideoloških projektov in umetniškega dela« oz. premišljevanja o »umetnosti kot umetnosti«. Kljub takšnim poudarkom je pobuda za novo revijo v slovenski javnosti in v Jugoslaviji, v kateri so se – vendar poredkoma in praviloma neuspešno – pojavljale podobne pobude, npr. Ćosićeva pobuda za revijo Javnost je povzročila političen nemir. Ta se je pojavil in stopnjeval tudi zaradi demokratičnih procesov v drugih socialističnih državah, npr. na Poljskem je dva meseca po ljubljanski pobudi prišlo do ustanovitve sindikata Solidarnost, temu pa so sledile izredne razmere in politična represija. Do krstne številke Nove revije je prišlo leta 1982, po dveh letih medijskih napadov, političnih podtikanj in vseh mogočih intrig. Te niso ponehale niti po izidu prvih številk. Oblast je ne glede na prvotne predloge pobudnikov na začetku vodenje revije dopustila samo Tinetu Hribarju.

Osemdeseta leta so prinašala politične zaostritve in presenečenja. Srbska akademija znanosti in umetnosti je leta 1986 objavila znani Memorandum SANU, istega leta je predsednik CK srbske komunistične partije postal Slobodan Milošević. Pokazali so se prvi znaki jugoslovanske krize, beograjski forumi so kritizirali ravnodušnost slovenskih voditeljev. Konec februarja 1987 je izbruhnil škandal zaradi provokativnega plakata skupine Neue Slowenische Kunst, ki naj bi ga uporabili za propagando dneva mladosti. Slovenski umetniki so praktično prekopirali nacistični plakat (Richarda Kleina) iz tridesetih let.

20. februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program, uredila pa sta jih Niko Grafenauer kot glavni in Dimitrij Rupel kot odgovorni urednik. Oba so pristojni politični organi – ob izdatni politični in medijski gonji – odstavili z njunih položajev. 27. februarja se je sestalo predsedstvo Republiške konference SZDL, ki je – po mnenju urednikov Dela – »ostro, vendar strpno« zavrnilo Prispevke. Na tem sestanku so avtorje in urednike obsojali vidni partijski funkcionarji, kot so bili Zoran Polič, Josip Vidmar, Janko Pleterski, Tina Tomlje, Ciril Ribičič, Lidija Šentjurc, Bogo Gorjan, Rudi Čačinovič, Ciril Zlobec in Miloš Prosenc. Najostreje in z grožnjami kazenskega pregona so napadli tekste Ivana Urbančiča, Franceta Bučarja in Jožeta Pučnika. Urbančič je menil, da obstajata samo dve možnosti: ukinitev Slovencev ali odcepitev od Jugoslavije; Bučar je dokazoval nelegitimnost komunistične oblasti; Pučnik je še ostreje zavrnil monopol komunistične partije, rešitev pa je videl v večstrankarskem sistemu in osamosvojitvi. Uradni kritiki in preganjalci so seveda odklanjali tudi druge avtorje 57. številke. To so bili poleg prvih treh še Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Gregor Tomc, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer. V nekaj dneh, ponekod v nekaj urah so bili tiskani izvodi revije razgrabljeni, več kot tisoč dodatnih izvodov pa je nastalo s fotokopiranjem. Predsedstvo CK ZK Slovenije (pod vodstvom Milana Kučana) je na sestanku 26. februarja 1987 o 57. številki sprejelo naslednje stališče:

»V najnovejši številki Nove revije je skupina njenih sodelavcev pripravila ‚prispevke za slovenski nacionalni program‘. Ti ne prinašajo bistveno novih, iz njihovega pisanja doslej še nepoznanih in nanje neodgovorjenih elementov, razen nekaterih političnih opredelitev, v katerih pa je ne glede na razlike med posameznimi avtorji izključna krivda za vse krizne pojave v slovenski družbi pripisana zvezi komunistov, njenemu programu in rezultatih revolucije, njeni vlogi v NOB in pri konstituiranju slovenske državnosti v SFRJ in v sedanjem političnem sistemu. Ob tem so zapisane teze o nelegitimnosti nastajanja avnojske Jugoslavije, NOB in iz nje izhajajoče družbene ureditve, izraženo je žaljivo zanikanje nacionalne samostojnosti Makedoncev in Črnogorcev, republiške državnosti Bosne in Hercegovine in avtonomnosti Vojvodine, nesprejemljiv je odnos do JLA kot skupne oborožene sile narodov in narodnosti Jugoslavije; kot programska ‚rešitev‘ pa so predlagane politična likvidacija zveze komunistov, uvedba večstrankarstva in slovenski izstop iz skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije …«

Slovenska partija, tako so ponavljali mnogi mediji, bo poskrbela, da se stališča iz Prispevkov »v družbeni praksi ne bodo uveljavila«. Pestro dogajanje po izidu je podrobno opisano v publikaciji Ampak – zadeva 57, ki je izšla leta 1994. Ozadja afere je obširno opisal Igor Omerza v knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije (Celovec 2015).

Nova revija spada med prvotne in najznačilnejše pojave t. i. slovenske pomladi, ki se je porodila in razmahnila zaradi jugoslovanske krize, pa tudi zaradi političnega vrenja v Vzhodni Evropi. Res si je težko predstavljati, da bi se gibanje, ki je pripeljalo do novih strank, prvih demokratičnih volitev, plebiscita, uspešne obrambe pred navalom jugoslovanske vojske in mednarodnega priznanja, lahko utemeljilo na čem drugem kot na nacionalnem programu Nove revije. Po njegovi zaslugi je Slovenija ujela korak z drugimi evropskimi demokratičnimi gibanji. Potem je ta gibanja celo prehitela: nove slovenske stranke so nastale pred padcem Berlinskega zidu, slovenske volitve in glavni osamosvojitveni koraki so prehiteli razpad Sovjetske zveze konec leta 1991. Od pomladi 1987 do ustanovitve slovenske države je bilo ljubljansko uredništvo Nove revije zbirališče neravnodušnih ljudi, v njegovih prostorih se je sestajal Demos; tu so se izbirali in zbirali člani prve demokratične vlade.

Nova revija je na svoj način podpirala Demosovo vlado, predstavljala njeno vest in korektiv, kar dokazujejo mnoge njene izredne – analitične in kritične – publikacije. Po koncu Demosa so se »novorevijaši« povezovali z Zborom za republiko, zagovarjali in propagirali vrednote slovenske osamosvojitve, v njeni režiji se je razvilo založništvo, danes pa ime in tradicijo ohranja Inštitut Nove revije. Februarja 2017 je SAZU ob trideseti obletnici 57. številke pripravila posvetovanje z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program II, razprave s posvetovanja so zbrane v knjigi Prenova Evrope (Ljubljana, 2017).