Sodobnost
Prva literarna revija s tem naslovom je bila Sodobnost, ki je izhajala v letih 1933–1941, najprej pod uredništvom J. Vidmarja, S. Lebna in F. Kozaka. Nastala je iz protesta proti kulturni politiki izdajateljice Ljubljanskega zvona, ki se je nagibala k liberalnemu jugoslovanskemu unitarizmu. Revija je bila na začetku svobodomiselno usmerjena v obrambo slovenske kulturne avtonomije. V zadnjih letnikih pod uredništvom F. Kozaka se je približala marksizmu in med sodelavce sprejela pomembne člane slovenske komunistične partije. Leta 1963 je začela izhajati nova Sodobnost, ki je bila nadaljevanje revij z drugačnimi oziroma podobnimi naslovi. Pod imenom Novi svet, sestavljenim po sovjetskem vzoru, je izhajala v letih 1946–1952, izdajala jo je Državna založba Slovenije za Društvo slovenskih književnikov, urejal jo je J. Kozak, za njim F. Kozak. Bila naj bi osrednje slovensko literarno glasilo, naslednica predvojnih marksistično usmerjenih Sodobnosti in Ljubljanskega zvona. Leta 1953 se je preimenovala v Našo sodobnost, dve leti sta jo urejala F. Kozak in B. Ziherl, od 1953 do 1964 D. Šega in ob njem D. Pirjevec. V tem času je bila usmerjena svobodomiselno in nacionalno kulturno, izdajala jo je Državna založba Slovenije, odprta je bila literarnim avtorjem srednje in mlade generacije, v publicistiki je bila kritična do oporečništva Perspektiv. Leta 1961 se je v njej Pirjevec spustil v polemiko z velikosrbskim jugoslovanstvom Dobrice Ćosića. Leta 1964 se je uredništvo s sodelavci postavilo v obrambo ukinjenih Perspektiv, zato je bilo odstavljeno. Odslej je revijo izdajala Državna založba Slovenije s soglasjem SZDL, ki je bila ustanoviteljica revije in je lahko postavljala urednike. Prva štiri leta jo je urejal Mitja Mejak, od 1969 do 1990 Ciril Zlobec. Po letu 1990 se je uredništvo spremenilo, revija je prešla v last zasebnega založniškega podjetja. V letih 1969–1990 je želela biti osrednja slovenska književna revija ob izrazito profiliranih Prostoru in času, Problemih in Novi reviji, poskušala je biti literarno in publicistično odprta starejšim in mlajšim avtorjem brez prevelikih skrajnosti modernejše literature, filozofije in sociologije, zato je v njej prevladoval nazorsko literarni pluralizem s pogosto menjavo avtorjev in sourednikov, včasih s političnimi pritiski partijskih ideologov. V kulturnopolitičnih vprašanjih je bila zmerno liberalna, zavzemala se je za jezikovno in kulturno avtonomijo Slovencev, tako v pravdi o »skupnih jedrih«. V zadnjih letih izhajanja so zbujali pozornost nacionalno ostri eseji B. Štiha.
Literatura
Kos, J. (2015). Ideologi in oporečniki. Ljubljana: Beletrina.
Rupel, D. (2017). Železo in žamet ali od kulture do države. Ljubljana: Slovenska matica.
Zlobec, C. (1998). Spomin kot zgodba I–II. Ljubljana: Prešernova družba.