Pisatelji in sociologi proti zveznim ustavnim amandmajem (1987)

Skoraj istočasno z objavo »Prispevkov za slovenski nacionalni program« (»Prispevki«, februar 1987) je Zvezni zbor Skupščine Jugoslavije podprl in s tem izročil v javno razpravo 11. februarja »Predlog Predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo ustave SFRJ«. Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je 24. februarja 1987 organiziralo razpravo o tem predlogu na članskem sestanku, za katerega je France Bučar napisal kratko uvodno razmišljanje o »Nekaterih temeljnih značilnostih predloga za spremembo ustave« z zaključkom, da gre za revizijo jugoslovanske ustave v smeri unitarnosti in večanja administrativnih pristojnosti centra jugoslovanskega sistema.

Na istem sestanku DSP je bil sprejet predlog, da se organizira še širša javna tribuna o teh vprašanjih. Ta je bila 16. marca 1987 v polni dvorani Cankarjevega doma. Štirje povabljeni pravniki (Ciril Ribičič, Peter Jambrek, Matevž Krivic in France Bučar) so podali uvodne diskusije, ki jim je sledilo še 24 drugih razprav.

Dan po pisateljski javni tribuni je predsednik društva Rudi Šeligo oblikoval povzetek razprave in ga z naslednjim poudarkom poslal tudi predsednikom slovenske skupščine, SZDL in CK ZKS: »Velika večina razpravljavcev se na prizadet in argumentiran način ni strinjala s spremembami ustave, ki jih je predložilo Predsedstvo SFRJ, predvsem zaradi centralističnih in unitarističnih tendenc ponujenih sprememb …« Samo dan pozneje (18. marca 1987) je slovenska skupščina z veliko večino glasov sprejela zvezni predlog. Proti je glasoval le predstavnik slovenskega pisateljskega društva, Tone Pavček.

Avtorizirane razprave s tribune so bile objavljene v posebni publikaciji. Ob njenem izidu je bila 18. junija 1987 sklicana tiskovna konferenca, na kateri je bilo predstavljeno posebno sporočilo javnosti. V njem so bile ključne – tudi na podlagi »Prispevkov« spodbujene – naslednje ideje: da naj najprej sprejme vsaka republika kot suverena država svojo ustavo; da naj bo zvezna ustava oblikovana šele na podlagi republiških ustav; in da naj se o predlogu ustavnih sprememb najprej izreče večina slovenskih volivcev na referendumu oziroma da mora imeti vsak državljan pravico, da se osebno izreče o predlogu ustave. Objavljena je bila tudi pobuda, ki jo je nato sprejel upravni odbor, da Društvo slovenskih pisateljev ustanovi posebno komisijo, ki naj spremlja proces ustavnih sprememb.

Pisateljsko društvo je 22. septembra 1987 objavilo Izjavo, v kateri uvodoma predlaga slovenski skupščini, da »naj od zvezne skupščine zahteva umik predloženega osnutka amandmajev k ustavi SFRJ. To predlagamo zato, ker ta osnutek krepi centralizem, unitarizem in etatizem, po drugi strani pa ne uvaja nujnih ustavnih pogojev za razvoj politične in ekonomske demokracije.« Izjava še posebej poudari, da »med hude pomanjkljivosti Osnutka (pa) ne sodi le to, kar vsebuje, ampak tudi to, kar v njem pogrešamo ‒ odločen korak v demokratizacijo naše družbe (prave neposredne volitve, uvajanje političnega pluralizma, neodvisnost sodišč, pravica do stavke itn.)«. V naslednji »Izjavi« dne 29. decembra 1987 je društvo označilo osnutek zveznih amandmajev kot »v celoti nesprejemljiv«.

Tudi upravni odbor Slovenskega sociološkega društva je na seji 14. septembra 1987 sprejel pobudo za ustanovitev Ustavne komisije društva. O delovnem besedilu zveznih amandmajev, ki naj bi jih novembra 1987 v obliki osnutka sprememb zvezne ustave sprejel Zvezni zbor skupščine Jugoslavije, sta obe alternativni slovenski ustavni komisiji, pisateljska in sociološka, v imenu svojih društev napisali vsaka svojo kritično oceno, upravna odbora obeh društev pa sta izjavi podprla in objavila v tisku. Stališča Slovenskega sociološkega društva iz oktobra in novembra 1987 so opozorila na nezadostno seznanjenost slovenske javnosti z osnutkom zveznih ustavnih sprememb, avtoritarnost ustavne komisije skupščine, nujnost neposrednega odločanja vseh ljudi o končnih predlogih ustavnih sprememb z referendumom v Sloveniji, centralizem in etatizem osnutka ter na nove, želene smeri ustavnega razvoja. Zvezni zbor je 29. decembra 1987 sprejel osnutek amandmajev k Ustavi SFRJ, Društvo slovenskih pisateljev pa ga je v svoji tretji izjavi za javnost zavrnilo in se ponovno zavzelo za referendumsko odločanje o spremembah ustave.