Demokratična ustavna rekonstrukcija Jugoslavije 1988–1989

Na Bledu je 17. septembra 1987 jugoslovansko sociološko društvo organiziralo razgovor o ustavnem razvoju Jugoslavije, ki ga je povzela skupna izjava z naslovom »Demokratična ustavna rekonstrukcija Jugoslavije«. Udeleženci razgovora so se uspeli poenotiti o pomembnih splošnih vprašanjih demokratske ustave, ob edinem konkretnem vprašanju oblikovanja in pristojnosti zveznega predstavniškega telesa pa so se razdelili na dva dela – na slovensko-hrvaškega in na srbskega. Prva skupina je izoblikovala naslednje besedilo: »Ustavodajne skupščine bi sprejemale predloge ustav zveznih enot, pri čemer bi se odločale za nacionalno, kulturnozgodovinsko ali regionalno načelo svojega konstituiranja. Na tej osnovi bi oblikovali predlog ustave federacije. Zvezna ustava bi morala biti oblikovana tako, da bi vsaki enoti znotraj večnacionalne skupnosti omogočila tak status, ki bi ustrezal njeni na demokratični način oblikovani opredelitvi.« »Beograjska varianta« pa se je glasila: »Kolektivne pravice in svoboščine nacij bi bile zagotovljene z vzpostavljanjem demokratične federacije, tako da bi bila v okviru zveznih enot uresničena optimalna avtonomija (gospodarska, kulturna in politična), zvezni parlament na ravni federacije pa bi imel poleg zbora državljanov (konstituiral bi se po načelu en državljan, en glas) tudi zbor zveznih enot, ki bi s svojo precizno opredeljeno pristojnostjo zagotavljal pravice zveznih enot.« Slovenska varianta se je torej zavzela za posebne statuse zveznih enot in za njihove izvirne pristojnosti (»najprej slovenska, potem jugoslovanska ustava«), srbska pa za »demokratsko federacijo« in republiško avtonomijo.

Oktobra 1987 je sedem razumnikov iz različnih jugoslovanskih republik podpisalo poziv jugoslovanski javnosti »Za drugačne ustavne amandmaje«, s pripisom »Dovolj je razdvajanj – čas je za skupno akcijo!« Društvo slovenskih pisateljev in Slovensko sociološko društvo pa sta 30. junija 1988 v Cankarjevem domu v Ljubljani organizirali okroglo mizo z naslovom »Ustava in jugoslovanska nacionalna vprašanja«, ki se je je udeležilo večje število slovenskih in srbskih intelektualcev. V letih 1988–1990 se je vizija slovenskih kritičnih intelektualcev in slovenske demokratske opozicije o tedanjem jugoslovanskem zveznem režimu radikalizirala – od modela ohlapne federacije prek konfederacije do razdružitve Jugoslavije in nazadnje do neodvisne slovenske države. Izhodišče tega idejnega razvoja pa je bila utopija konsociativne, konsenzualne in poliarhične jugoslovanske skupnosti.