Jugoslavija

Jugoslavija je skupno ime za nekdanjo državo pretežno južnoslovanskih narodov na ozemlju naslednjih današnjih neodvisnih držav: Bosna in Hercegovina (BiH), Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Severna Makedonija, Slovenija in Srbija. Obstajala je pretežni del 20. stoletja (1918–1992) pod različnimi imeni ter političnimi ureditvami. Glavno mesto je bil Beograd, število prebivalcev 23 mio, velikost 255.804 km². Njen razpad je z agresijo na Slovenijo pripeljal do vojn (1991–1995), ki so se končale z Daytonskim mirovnim sporazumom. Ta je končal brutalno vojno v BiH, proti koncu so enote srbskega generala Mladića julija 1995 izvedle genocid v Srebrenici. Badinterjeva arbitražna komisija je v širše sprejetem pravnem mnenju ugotovila, da je Jugoslavija prenehala obstajati in razpadla na pet novih držav, njenih enakopravnih naslednic. Srbija in Črna gora, nekaj časa povezani v Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ, 1992– 2003), sta se razšli leta 2006 po uspešno izvedenem referendumu v Črni gori. Kosovo je razglasilo neodvisnost in samostojnost februarja 2008, nepolno desetletje po intervenciji zveze NATO leta 1999, ki je ustavila poskus genocida nad večinskim albanskim prebivalstvom.

Jugoslavija je nastala prvega decembra 1918 z združitvijo Države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki so do tedaj živeli v avstro-ogrski monarhiji, in Kraljevine Jugoslavije, v katero sta se pred tem na osnovi referenduma združili Kraljevina Črna gora in Kraljevina Srbija. Skupno ime nove države je bilo Kraljevina SHS, ki jo je vidovdanska ustava iz junija 1921 definirala kot enakopravno monarhijo treh plemen. V Kraljevino Jugoslavijo (tudi prva oz. stara Jugoslavija) se je preimenovala oktobra 1929. V državi sta imeli srbska politična elita in kraljevska družina Karađorđević prevladujoč vpliv, še posebej po uvedbi šestojanuarske diktature (1929), ko je kralj Aleksander razpustil parlament in politične stranke. Njihovo delovanje je bilo obnovljeno po dveh letih, režim pa dodatno poostren s sprejemom vsiljene (oktroirane) ustave. To je med drugim pripeljalo do porasta in okrepitve komunističnega gibanja pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije (1919–1990), ki se je pozneje na šestem kongresu 1952 v Zagrebu preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije.

Jugoslavija je 20. marca 1940 pristopila k trojnemu paktu, zaradi česar je teden dni pozneje prišlo do državnega udara in preklica pakta, čemur je 6. aprila sledila okupacija s strani sil pakta. Poleti 1941 je v več delih države pod vodstvom komunistov prišlo do oborožene vstaje in odpora, ki je prerastel v organizirane vojaške formacije. V Sloveniji je k vstaji pozvala Osvobodilna fronta, ki so jo ustanovili pripadniki različnih političnih strank, ampak jih je leta 1942 komunistična partija prisila k podpisu Dolomitske izjave in s tem prevzela vodilno vlogo. Tako so komunisti partizansko delovanje uporabili za izvedbo revolucije in prevzem oblasti. Politični in pravni temelj za njeno delovanje so bili sklepi drugega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) novembra 1943 v bosanskem mestecu Jajce. Vojaške in diplomatske misije, ki so jih zavezniki poslali k vodstvu partizanskega gibanja, so dale tem političnim spremembam mednarodnopravno legitimiteto, Jugoslavija pa je postala del antifašistične koalicije.

Povojna Jugoslavija je bila komunistična in pozneje socialistična državna tvorba, za ta prehod pa je bil najpomembnejši razhod s Stalinom in Informbirojem leta 1948, zaradi česar Jugoslavija ni bila nikoli formalni del struktur vzhodnega bloka. Sledil je val političnega nasilja in obračunov, v Sloveniji so bili najbolj znani dachauski procesi, in vzpostavitev kazenske kolonije na Golem otoku. Od Stalinove smrti (1954) dalje je Jugoslavija postajala s politiko ekvidistance do Vzhoda in Zahoda ter s poznejšo ustanovitvijo neuvrščenega gibanja (1961) skupaj z Egiptom in Indijo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih, tudi zaradi svoje velike armade in njenih dosežkov med drugo svetovno vojno. Jugoslavija je bila soustanoviteljica Organizacije združenih narodov junija 1945 v San Franciscu in sopodpisnica Avstrijske državne pogodbe (1955).

Po vojni se je večnacionalna in večverska Jugoslavija (tudi druga oz. nova oz. socialistična Jugoslavija) najprej imenovala Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ, avgust 1945), nato Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ, november 1945) in potem Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ, 1963). Ustava je bila večkrat spremenjena in dopolnjena, zadnjič leta 1974. Takrat je šest socialističnih republik in obe socialistični avtonomni pokrajini (Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija ter Kosovo in Vojvodina) dobilo določene elemente državnih pristojnosti, med drugim so bili ustanovljeni republiški (pokrajinski) sekretariati za mednarodno sodelovanje.

Dosmrtni predsednik države je bil Josip Broz Tito (1892–1980), ki je bil obenem tudi predsednik Zveze komunistov Jugoslavije (1938–1980) in v činu maršala vrhovni poveljnik vojske (Jugoslovanska ljudska armada). Obe instituciji sta bili najmočnejši povezovalni dejavnik v državi, ki je temeljila na ideološki doktrini bratstva in enotnosti, na političnem sistemu socialističnega samoupravljanja ter na sistemu združenega dela. Država je imela enostrankarski politični sistem z vodilno vlogo zveze komunistov, ob sočasnem delovanju zveze borcev, zveze mladine, sindikatov in socialistične zveze delovnega ljudstva, s skupnim imenom družbenopolitične organizacije, kar je dajalo videz politične pluralnosti. Josip Broz je bil po očetu Hrvat in po materi Slovenec, drugi najvplivnejši politik v državi in njen ideolog je bil Slovenec Edvard Kardelj.

Med najpomembnejše mejnike v razvoju druge Jugoslavije spadata začetek sedemdesetih let, ko so bili v valu liberalizma, ki je imel ambicijo modernizirati državo, nepreklicno odstavljeni njegovi nosilci, in sicer v Sloveniji Stane Kavčič, na Hrvaškem Savka Dabčević Kučar in v Srbiji Marko Nikezić, ter Titova smrt leta 1980 (Kardelj je umrl leto prej). Vodenje države je zatem prevzelo osemčlansko predsedstvo, v katerem se je predsedujoči kot predstavnik posameznih republik in obeh avtonomnih pokrajin menjal z enoletno rotacijo ter vnaprej določenim vrstnim redom (Slovenija za BiH in pred Hrvaško). To je pomenilo začetek rahljanja federacije, zaradi česar so nacionalistične tendence v nekaterih delih države začele prihajati do polnega izraza. Ko je Srbska akademija znanosti in umetnosti (SANU) leta 1986 sprejela znani Memorandum SANU, s katerim je poskušala skozi šolske programe vzpostaviti politično prevlado v državi, so dobile dezintegracijske težnje pospešek, ki ga pozneje ni bilo mogoče več zaustaviti. Jasno se je izoblikovalo temeljno nasprotje v državi med tistim delom, ki je zagovarjal njeno unitarnost, partijsko-vojaško prevlado in planski gospodarski sistem, ter tistim, ki je zagovarjal uvajanje tržnega gospodarstva, demokratične reforme in civilni nadzor nad vojsko. Jugoslavija je dejansko razpadla, ko sta se notranje sesula oba njena najmočnejša povezovalna dejavnika: Zveza komunistov na 14. izrednem (in zadnjem) kongresu januarja 1990 z odhodom slovenske in tudi hrvaške delegacije ter armada z oboroženo agresijo na Slovenijo junija 1991, ob tem pa se je že odvil proces demokratičnih večstrankarskih volitev v posameznih republikah, začenši s Slovenijo aprila 1990.

S tem se je končala štiriinsedemdesetletna zgodovina države, ki je temeljila po eni strani na politični moči edine stranke in njenih represivnih služb ter po drugi na vzdrževanju etničnega, verskega, nacionalnega in jezikovnega ravnotežja z različnimi sredstvi, ki ga je gospodarstvo podpiralo pretežno s kreditiranjem iz tujine. Del vzdrževanja tega ravnotežja je bilo tudi dejstvo, da sta bili obe avtonomni pokrajini v sestavu Srbije, obenem pa sta bili konstitutivni element federacije. Razlike med posameznimi deli države so sčasoma postale prevelike, da bi jih lahko obvladovali, partikularni interesi so prevladali, ugled, ki ga je Jugoslavija imela v tujini med neuvrščenim in precejšnjim delom socialdemokratskih držav, je splahnel. Tridesetletno obdobje po koncu hladne vojne je na primeru njenih naslednic in njihovega različnega razvoja potrdilo, da so demokracija, tržno gospodarstvo, svobodne volitve in mediji ter človekove pravice temeljni kriteriji za uspešno funkcioniranje.