Jugoslovanski boj za oblast

25. marca 1988 se je nenapovedano sestal vojaški svet Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki je cilje »vse pogostejših napadov na JLA v sredstvih javnega obveščanja, zlasti v Sloveniji,« videl predvsem na armadi sami, ne pa na sistemu. Po mnenju obrambnega ministra, ki je predsedoval seji vojaškega sveta, naj bi bili cilji napadov odvzeti ugled JLA in njenemu oficirskemu kadru, odvračati mlade ljudi od vojaških poklicev idr. Po virih revije Mladina je bilo na vojaškem svetu ali v njegovih krogih v resnici odločeno, da mora poveljstvo ljubljanskega armadnega območja glede načrtovanih dejavnosti v Sloveniji stopiti v stik s slovenskim republiškim sekretariatom za notranje zadeve. Načrtovane naj bi bile namreč aretacije, ki bi ‒ po vojaškem scenariju ‒ izzvale množične demonstracije, med katerimi bi bilo treba varovati vojašnice, vojaške osebe in politično vodstvo.

Po virih, s katerimi je razpolagalo uredništvo Mladine, je seji vojaškega sveta sledila seja zveznega partijskega predsedstva 29. marca istega leta, na kateri naj bi razpravljali o boju proti protirevolucionarni dejavnosti v Sloveniji, se pravi, o načrtovanih aretacijah. Na seji partijskega predsedstva naj bi bil ta načrt zaradi nasprotovanja slovenskih predstavnikov zavrnjen. V Sloveniji so krožili v tem času neavtorizirani, vendar ne tudi demantirani izvlečki iz stenograma seje zveznega partijskega predsedstva.

Kot skupni cilj, ki da združuje slovenske in druge jugoslovanske komuniste, so opredelili vrednoto politične enotnosti svoje organizacije, vendar so poudarjali, da so politične razmere v zvezni državi zelo različne in da so še posebej svojevrstne v Sloveniji. Te posebnosti pa naj bi najbolje razumelo le slovensko vodstvo samo, zato naj bi mu komunisti iz drugih republik zaupali oziroma mu prepustili izbor ustreznih, lokalni situaciji prilagojenih sredstev za zagotovitev enotnosti. Drugače povedano, slovenski predstavniki so svoje jugoslovanske tovariše opozorili, da vedo bolje od njih, katera sredstva so najučinkovitejša za dosego skupnega cilja ‒ ki pa ni bil sporen. Boj za oblast.

Pravkar opisana epizoda iz slovenske in jugoslovanske politične zgodovine omogoča razumeti in pojasniti naravo tedanje politične taktike in strategije slovenskega komunističnega vodstva: izjava »politika je boj za oblast« (ali pa za »vpliv na oblast«) predpostavlja, da je tistih, ki se borijo, več. V demokratičnih ureditvah zmaga tisti, ki dobi več volilnih glasov. V teh ureditvah poteka tudi boj za ohranitev oblasti po istih pravilih. Ker se razume, da pridobi (in ima) določena vladna ekipa oblast vedno le za določen čas, se po njenem izteku ponovno vzpostavi pluralistično in konkurenčno razmerje med več stran(ka)mi.

Vendar ta, iz teorije in prakse zahodnih (»meščanskih«) demokracij privzeta opredelitev, ni najprimernejša za razlago politike v nekdanjih vzhodnoevropskih preddemokratičnih komunističnih režimih. Tam ‒ in tu ‒ je bila politika predvsem boj za ohranitev oblasti enega samega subjekta, to je profesionalnega aparata partije, države in armade. Ker pa je aparat oblast že imel, je bila v teh sistemih prava politika omejena na dejavnosti, katerih cilj je bila izločitev konkurentov iz »boja za oblast«. Ta cilj je bil optimalno uresničljiv tedaj, ko je institucionalna ureditev družbe to nalogo opravljala samodejno, tako da aparatu niti ni bilo treba posredovati v konkretnih primerih.

Razlike med obema sistemoma politične dejavnosti lahko omejimo na dva konkurenčna »idejnopolitična« cilja, na pluralizem in enotnost. Politične osvobodilne težnje vseh slojev in razredov, ki nimajo oblasti, so uresničljive le v pluralistični ureditvi političnih razmerij, oblast državnega, partijskega in vojaškega aparata pa je bila optimalno zavarovana in ohranjena, če je bila »enotna«.

Zato je bila naloga vsakega sektorja aparata vzpostavljati to enotnost na svojem področju in s specifičnimi sredstvi: partija z idejnopolitičnimi, država z administrativnimi in armada z nasilnimi vojaškimi ukrepi. Ti sektorji so bili vzajemno dopolnjujoči. Resda je lahko prišlo do nekaterih interesnih nasprotij tudi med njimi samimi, vendar so bila ta z vidika skupnih interesov aparata moteča in deviantna ter zato le občasna in prehodna. Njihova razmerja je stabiliziralo načelo funkcionalne zamenljivosti, na osnovi katerega je »času in razmeram ustrezno« odločal sam vrh aparata, tako da je dajal prednost in »vodilno vlogo« zdaj partiji, zdaj državi ali pa vojski. Ker je bil vrhovni cilj vedno enotnost, je imel največ pristojnosti in veljave vedno tisti sektor, ki je znal ta cilj realizirati najfunkcionalneje in najučinkoviteje. To ni bilo sporno niti z vidika aparata kot celote niti z vidika konkretnega sektorja.

Kaže, da je bila ob izteku osemdesetih let prejšnjega stoletja partija prav v Sloveniji razmeroma najmanj učinkovita pri zagotavljanju idejne in politične enotnosti tako v sami Sloveniji kot tudi z vidika Jugoslavije kot celote. Sociološki podatki kažejo, da je bil v Sloveniji delež članstva med odraslim prebivalstvom razmeroma manjši; da je bil interes nečlanov pridružiti se tej organizaciji blizu ničli (okoli 4 %); da je visok delež članov razmišljal o izstopu (več kot tretjina članov); da je bilo sorazmerno več kot v drugih republikah tistih, ki so mislili, da naj bi bila ZK le ena od več strank (blizu tretjina članov in skoraj polovica vsega odraslega prebivalstva), in tistih, ki so mislili, da ZK »pozablja na interese delavcev«.

Po nekaterih ocenah so bili »komunisti v defenzivi, ker ni ekonomskih in drugih rezultatov, preobrata in perspektive. Zato komunisti molčijo, se umikajo pred kritičnimi napadi in pred opozicijo, ki nudi argumente prakse in podatke o dejanskih razmerah. Dejstva pa so vedno prepričljivejša od idej«. Kje so bili razlogi za tako stanje? Navedemo lahko tri glavne razloge, zaradi katerih se je politična nemoč partije v Sloveniji večala. Vodstvo nobene stranke namreč ne bi moglo ohraniti političnega zaupanja naroda, če bi bilo prisiljeno prevzemati odgovornost za vedno težje gospodarske razmere, če bi se moralo identificirati z vrhom zveznega aparata in če odgovornosti za stanje ne bi moglo prenesti na druge(ga) ali je vsaj deliti s kom drugim. Partija pa je bila v Jugoslaviji ideološko in ustavno, tudi po lastni programski opredelitvi, vodilna.

Zato je bilo vodstvo slovenske partije postavljeno pred skoraj nerešljivo dilemo: politično zaupanje naroda in s tem svoj politični kapital (moč) bi lahko povečalo le, če bi se osamosvojilo v vseh treh zgoraj navedenih pogledih. Vendar bi taka osamosvojitev neizbežno pomenila opustitev osrednjega političnega cilja politične enotnosti, ki pa ga je bilo dolžno izpolnjevati kot sestavni del celotnega nadnacionalnega in nacionalnega aparata oblasti.

Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta slovenska politika popuščanja na vse strani, simboličnega prilagajanja zdaj narodnim interesom, zdaj zveznemu aparatu ter ponujanja in sklepanja kompromisov ni predstavljala realistične tretje možnosti. Partijska »liberalna« politika je bila v funkciji pridobivanja časa in odlaganja pravega izbora z danes na jutri. Njen »liberalizem« in »tolerantnost« sta pomenila izogibanje vsem soočenjem in spopadom na levo in desno, navzgor in navzdol, ker si jih preprosto ni mogla privoščiti in ker je morala s tisto malo političnega kapitala (zaupanja, moči), kolikor ga je še imela, ravnati skrajno varčno in previdno.

Pravi izbor je bil neodložljiv. Če je bilo le nekaj resnice na govoricah, da sta »vojska in ožji krog politične elite pripravljala množične aretacije v Sloveniji«, da je »postajala vojska vse bolj samostojni subjekt političnega odločanja«, je skrajni čas za ta izbor nastopil že spomladi leta 1988. Zakaj? Nadaljnjega razvoja dogodkov namreč že tedaj ni bilo težko predvideti. Identificiranje slovenskega partijskega vodstva s ciljem politične enotnosti je pomenilo ‒ ne glede na manevriranje med trdo in liberalno izvedbeno politiko ‒ neizbežno nadaljnje izgubljanje lastne politične moči. Ta izguba se je pokazala v nesposobnosti obvladovanja političnega prostora, ki so ga polnile številne »naravne« skupine in združenja. Skoraj postransko je bilo vprašanje, kdaj naj bi nadnacionalni politični vrh aparata ugotovil, da je treba v Sloveniji neučinkovita idejnopolitična sredstva poenotenja in njegove nosilce nadomestiti s funkcionalnejšimi in učinkovitejšimi, morda vojaškimi ali administrativnimi.

Seveda se zdi, da je bila opisana opcija sprejemljiva predvsem z vidika nadnacionalnega profesionalnega političnega aparata. Ni pa bila sprejemljiva niti s stališča slovenskega naroda, praktično vseh njegovih slojev in stanov, niti s stališča Zveze komunistov Slovenije kot množične in v določenem pogledu prostovoljne politične organizacije. Za narod in za navadno članstvo ZKS bi bila edino sprejemljiva pluralistična rešitev. Vztrajanje pri formuli politične enotnosti je namreč vsekakor pomenilo za ZKS izgubo oblasti. Po eni strani je še naprej izgubljala politično zaupanje naroda (in s tem moč odločanja). Istočasno pa je izgubljala tudi zaupanje aparata, katerega del je bila. Ker je postajala vedno manj učinkovito sredstvo politične integracije »svojega terena«, je postajala vedno nujnejša in aktualnejša njena zamenjava z drugim, morda vojaškim sektorjem aparata ali z zvezno državno upravo ali z obema. Leta 1988 je bilo težko predvideti, ali bi v tem primeru profesionalni partijski aparat ohranil svoje položaje in privilegije ali pa bi moral »sestopiti z oblasti« hkrati s svojo organizacijo. Vemo pa, da je nastopil »trenutek resnice« šele poleti 1991, ko so tanki jugoslovanske armade napadli Slovenijo.

Pluralistična opcija pa za slovenske komuniste nikoli ni pomenila nujno izgube oblasti, ampak »le« korenito spremembo njihovih političnih navad in razvad. Če bi partija pristala na politično konkurenco, bi bila sicer prisiljena »boriti se za oblast« ali pa za »vpliv na oblast«, vendar ne s katerimi koli sredstvi, ampak le v mejah parlamentarnih pravil igre. Če bi bila v volilnem boju uspešna, bi lahko ohranila svojo vodilno vlogo ali pa vsaj dobršen ali določen del vpliva na odločanje. Pristanek na politični pluralizem je torej pomenil za Zvezo komunistov Slovenije načelni, zgodovinski kompromis, izmenjavo: partija bi »dala«, se odpovedala apriorni, vendar labilni oblasti, pridobila bi pa pogojno ali delno, vendar stabilnejšo in legitimno moč. Zato je bila seveda pluralistična opcija edina možna formula kakršnega koli preživetja slovenske partije, morda v enaki meri njenega vodstva in organizacije kot celote.