Jugoslovanska ljudska armada

Zadnje obdobje razvoja Oboroženih sil SFRJ (1981–1991) je bilo že od začetka v znamenju posledic smrti predsednika CK ZKJ, dosmrtnega predsednika SFRJ, trikratnega narodnega heroja, vrhovnega poveljnika Oboroženih sil itd., maršala Josipa Broza Tita leta 1980. Predsedstvo SFRJ kot skupinski organ ni imelo takega vpliva na popolnoma politično indoktrinirano armado kot njen umrli vrhovni poveljnik. JLA se je zato lahko razvijala kot velik avtonomen sistem, ne meneč se za spremembe tako v geopolitičnem prostoru kot na notranjepolitičnem področju. Leta 1988 pred zadnjo veliko reorganizacijo je bila JLA razdeljena na šest armad, po letu 1988 pa so uvedli bojevališča:

• severozahodno s poveljstvom v Zagrebu, v katerega pristojnosti so bili TO Slovenije in deli TO Hrvaške,
• severno s poveljstvom v Beogradu, v katerega pristojnosti so bili TO Srbije, TO BiH in deli TO Hrvaške,
• jugovzhodno s poveljstvom v Skopju, v katerega pristojnosti so bili TO Makedonije, TO Črne gore in deli TO Srbije,
• vojaškopomorsko s poveljstvom v Splitu, v katerega pristojnosti so bili deli TO Hrvaške ter
• VL in PVO (vojaško letalstvo in protizračna obramba) s poveljstvom v Beogradu.

Postopno se je v JLA izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. TO je postala v nekaterih delih države tako pomemben del OS, da je ob njej JLA začela izgubljati svojo superiorno vlogo, kar je proti koncu osemdesetih let privedlo do opisane reorganizacije OS SFRJ. Družbenopolitičnim skupnostim (DPS) so odvzeli ves vpliv na vodenje in poveljevanje TO. Z reorganizacijo sistema poveljevanja OS so oblikovali bojevališča ter korpuse in podredili republiške sile TO bojevališčem oziroma korpusom v primeru vojne. TO je bila podrejena skupnemu Generalštabu Oboroženih sil SFRJ, ki je bil preoblikovan iz prejšnjega Generalštaba JLA. S tem so štabi, enote in ustanove TO postali praktično del JLA, tako kot do leta 1969 takratne partizanske brigade. Leta 1990 je v GŠ JLA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvira za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi. Štab Vrhovnega poveljstva (združena Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in Generalštab (ZSLO in GŠ) OS) je namreč menil, da je država na robu državljanske vojne, zato je zahteval skupni sestanek štaba Vrhovnega poveljstva in Predsedstva SFRJ 12., 13. in 15. marca 1991. Na teh sejah so predlagali uvedbo izrednih razmer, povečanje bojne pripravljenosti JLA ter nujne ukrepe, da sistem privedejo v zakonske okvire ter da se začnejo pogovori o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Predsedstvo ni sprejelo tega predloga, zato se je JLA opredelila za koncept zaščite in obrambe srbskega naroda zunaj Srbije in zbiranje JLA v mejah prihodnje Jugoslavije. S to opredelitvijo se je JLA postavila v funkcijo Srbije in njene vojne politike. Vrhovno poveljstvo je tedaj preoblikovalo naloge JLA, ki so se v novih razmerah glasile:

1. obraniti pravico narodov, ki želijo živeti v skupni državi Jugoslaviji;

2. poskusiti omogočiti miren razhod s tistimi narodi, ki ne želijo več živeti v Jugoslaviji.

Tako se je vojaštvo poskušalo iz orodja v rokah države spremeniti v gospodarja države, to pa bi pomenilo nekakšen tihi vojaški udar. Vendar so se dogodki razvili v drugo smer, saj se je z osamosvajanjem temu prva uprla Slovenija, nato še Hrvaška ter druge demokratično usmerjene republike. Napad na Slovenijo so enote in poveljstva JLA začela 26. in 27. junija 1991 iz korpusnih območij, podrejenih 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki; 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani; 31. korpus, poveljstvo v Mariboru; 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu; 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu; in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji od dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli s Hrvaške, ter 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev. JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni bil posebno presenečenje, saj so ga pričakovali že nekaj časa. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker niso natančno vedeli, kdaj in kje bo napadla. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetku vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.

Tako je kljub odločnemu nasprotovanju vojske, paradoksalno, prav zaradi njene konservativne politične indoktrinacije, nenaklonjenosti demokratičnim spremembam v lastni državi in v svetu nekdanja skupna država razpadla in nastale so nove države. JLA tako ni bila zmožna prilagoditi se novi politični stvarnosti in ohraniti svojo legitimnost kot vsejugoslovanska sila. Vodstvo JLA je predolgo poskušalo ohranjati tako komunizem kot (centralistično) Jugoslavijo. Ko se je molče odreklo prvemu cilju, je bilo že prepozno za dosego drugega. Tako je ustvarjalka in odsev druge, Titove Jugoslavije, postala grobar te tvorbe. Z njo je JLA pristala na smetišču zgodovine.