Kontrarevolucija
Vse do razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) obsesija z nasprotniki komunističnega sistema, poimenovanimi tudi kot notranji in zunanji sovražnik ali kot kontrarevolucija, tudi kot parole poenotenja jugoslovanskih narodov in narodnosti, ni bila prisotna v samo medijih in strokovni literaturi. Tako na primer Milo Bošković v knjigi Šesta kolona zaključuje, da mednarodne reakcionarne sile, ki izvirajo iz »imperialističnih in hegemonističnih interesov velikih sil in blokovskih organizacij«, niso bile edini dejavnik, ki je ogrožal neodvisnost in suverenost države. S svojim položajem in usodo naj ne bi bile zadovoljne tudi sile »notranjega odpora«, ki naj bi izvirale iz »razrednih struktur, ter sile, ki so bile poražene v času socialističnega razvoja«.125 Tako naj bi se v povezavi obeh oblikovala skupna fronta sovražnega delovanja proti Jugoslaviji in to na relaciji: tuje obveščevalne službe – ekstremna emigracija – notranji sovražnik. Podobno je o »sovražni emigraciji« z zahoda, ki naj bi si po drugi svetovni vojni prizadevala spodkopati ureditev Jugoslavije in ponovno uvesti kapitalistični sistem, zapisano v brošuri z naslovom »Boj proti kontrarevolucionarnemu delovanju«, ki se je uporabljala kot del učbenika za predmet socialistično samoupravljanje v Jugoslaviji, ki se je izvajal po programu političnega izobraževanja in vzgoje vojakov in mornarjev Jugoslovanske ljudske armade. V nadaljevanju te brošure je zapisano, da naj bi te iste zahodne sile, predvsem NATO (North Atlantic Treaty Organization – Organizacija Severnoatlantske pogodbe), v mirnodobnih razmerah izkoriščale emigracijo za propagandno, obveščevalno in teroristično dejavnost, v vojni pa naj bi bila njihova vloga v sestavi »specialnih, diverzantskih in obveščevalnih skupin za organiziranje sil odpora, nadalje v aparatu za psihološko – propagandno delovanje in za udeležbo pri organiziranju in vzpostavljanju oblasti na začasno zasedenem območju«.126
Zelo resno in poglobljeno so jo obravnavali tudi organi oblasti SFRJ. Tako je Zvezni svet za zaščito ustavne ureditve SFRJ na svoji 16. seji dne 9. 7. 1976 obravnaval oceno sovražnih sil, ki naj bi delovale proti SFRJ. Čeprav naj bi bile skupine in posamezniki, ki so po teh ocenah delovali proti SFRJ, različnih ideoloških, nazorskih, verskih in nacionalnih opredelitev, so jih poimenovali in definirali pod skupnim pojmom peta in šesta kolona. V gradivu, ki so ga pod vodstvom Zveznega sekretariata za notranje zadeve pripravljali še sekretariati za notranje zadeve republik in pokrajin ter službe v Jugoslovanski ljudski armadi in v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, so oba pojma poskušali tudi definirati. Po tej definiciji naj bi peto kolono sestavljale skupine in posamezniki v državi, ki so »kot razredni sovražniki in idejni nasprotniki socialističnega in samoupravnega sistema, aktivno in organizirano spodkopavali sistem z glavnim ciljem zrušitev le tega«.127 Pri tem naj bi bile sile pete kolone pripravljene, da možne krizne situacije v državi izkoristijo za poziv po zunanji intervenciji oziroma da se priključijo silam agresorja, če bi do agresije v SFRJ prišlo. V to skupino so vključevali tudi posameznike, ki naj bi svojo protijugoslovansko delovanje aktivirali šele v času agresije. Po presoji Zveznega sekretariata za notranje zadeve je ta skupina »notranjih sovražnikov« štela okoli 150.000 oseb. S pojmom šesta kolona so označevali sovražne sile v tujini, ki jih naj bi formirali in podpirali tuji »reakcionarni faktori« in naj bi se rekrutirale predvsem iz delov jugoslovanske »ekstremne emigracije« in posameznikov, ki so bili po poreklu iz Jugoslavije. Ti naj bi med krizo oziroma agresijo na državo izvajali diverzantsko teroristične, vohunske in druge oblike subverzivnega delovanja proti in v Jugoslaviji oziroma naj bi se s svojimi silami vključili v oborožene sile agresorja in bi bile v njihovi sestavi namenjene za zgoraj navedene in druge specialne naloge. Kot predstavnika obeh kolon bi lahko izpostavili dr. Jožeta Pučnika, ki je »slovenski politični prostor zaznamoval že v 60-tih letih s svojo disidentsko vlogo, ko režimu ni dovolil, da bi ga utišal. Za to svojo upornost je plačal visoko ceno. Doletela ga je skoraj sedemletna zaporna kazen, zatem pa »izgon« iz domovine«.128
Literatura
Bošković, M. (1985). Šesta kolona: nastanak, organizacija i delovanje antijugoslovenske fašističke emigracije. Zagreb: Birotehnika; Novi Sad: Dnevnik.
Kladnik, T. (2018). Mirko Javornik, kot interes Službe državne varnosti Socialistične Republike Slovenije. Acta Histriae, let. 26, št. 1, str. 305–324.
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Pesek, R. (2011). Jože Pučnik – dlje kot drugi. Studia Historica Slovenica, let. 11, št. 2/3, str. 439–462.
Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, 1918–2004 (Fond/zbirka). SI AS 1931. Arhiv RS.
Susić, M., et al. (1985). Boj proti kontrarevolucionarnemu delovanju. Beograd: Vojnoizdavački zavod.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Opombe
Bošković, 1985, str. 457–458.
Susić, 1985, str. 20.
Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, SI AS 1931, 1461, 1000-8.
Pesek, 2011, str. 439.