Kontraobveščevalna služba JA, KOS
Kontraobveščevalna služba, s kratico KOS, je bila sestavni del JA v nekdanji SFRJ. Razvila se je iz Oddelka za zaščito naroda (OZNA – Odjeljenje za zaštitu naroda), ki je bil ustanovljen 13. maja 1944 in je bila državna varnostno-obveščevalna služba. Leta 1946 so jo razdelili na civilni in vojaški oddelek: nastali sta civilna UDBA (Uprava za državno varnost, Uprava državne bezbednosti) in vojaška protiobveščevalna služba KOS, ki je bila leta 1955 preoblikovana v OB (Organ za varnost, Organ bezbednosti), UDBA pa leta 1966 v SDB (Služba državne bezbednosti). Njene naloge so bile »protiobveščevalna zaščita, boj proti notranjemu sovražniku, boj proti fašistični in ekstremni emigraciji, boj proti rušenju politične enotnosti in zaščita tajnosti.« Svoje delovanje je KOS skrival pod geslom »čuvanje z ustavo predpisane družbene ureditve, teritorialne celovitosti in suverenosti SFRJ«, dejansko pa je bilo njeno delovanje usmerjeno v brezkompromisni boj proti demokratičnim spremembam v državi ter pripravo in izvedbo oborožene agresije proti Sloveniji. Na eni strani je KOS kot najmočnejša struktura vojske po svojem predstojniku odkrito grozila »nepokornim«. Tako je skozi beograjsko televizijo načelnik protiobveščevalne službe JA general Marko Negovanović javnosti prebral vsebino grožnje, ki jo je zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević 29. junija zvečer posredoval predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu. Povedal je, da je štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil poslal zadnjo zahtevo predsedniku in Vladi Republike Slovenije. Če slovensko vodstvo ne bo izpolnilo zahtev po brezpogojni prekinitvi ognja, bo štab vrhovnega poveljstva ukazal uvedbo ukrepov v skladu z razmerami v državi, vključno z najvišjo bojno pripravljenostjo ter mobilizacijo in uvedbo ostrih vojaških ukrepov. Ultimat je v devetih točkah zahteval takojšnjo in brezpogojno prekinitev ognja, izročitev mrtvih in ranjenih pripadnikov JA, izpustitev vseh vojnih ujetnikov JA, Zveznega sekretariata za notranje zadeve in Zvezne carinske uprave (in napotitev v najbližjo vojno enoto ali ustanovo), deblokado poveljstev, enot, ustanov in objektov JA, vrnitev infrastrukture in vseh zajetih materialno-tehničnih sredstev, sprostitev prometa za potrebe JA ter vzpostavitev stanja na mejah pred 25. junijem 1991. Kot rok za izpolnitev zahtev so določili 30. 6. 1990 ob 9. uri. Na drugi strani so številni Slovenci, ki so bili v strukturah KOS-a, sodelovali s pripadniki slovenskih oboroženih sil. Tako je na primer Rade Klisarič Tonetu Krkoviču »prinašal strogo zaupne podatke in dokumente, ki jih je dobil od vojaškega KOS RŠTO«.124
Literatura
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Marković, Z. (2011). Jugoslovanska ljudska armada – predstavitev nasprotne strani. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 491–523.
Mikulič, A. (2011). Manevrska struktura narodne zaščite in 1. specialna brigada MORiS. V: Vojaška obramba Slovenije 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 133–161.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Opombe
Mikulič, 2011.