Kučan, Milan

Milan Kučan, diplomirani pravnik, je začel politično kariero v okviru nekdanjega komunističnega režima in se v tem okviru povzpel do najvišjih položajev tako v nekdanji SR Sloveniji kot SFR Jugoslaviji – nazadnje do položaja predsednika CK ZKS (1986–1989). V tem času je sprva nasprotoval novostim, ki so se pojavljale pod imenom slovenska politična pomlad, npr. Prispevkom za slovenski nacionalni program (Nova revija 1987, št. 57) in t. i. Pisateljski ustavi (1988). Bolj ali manj upravičeno se mu je pripisovala tudi odgovornost za vojaški proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl) in za razorožitev teritorialne obrambe tik pred nastopom Peterletove vlade (15. maja 1990).

Iz zgodbe jugoslovanskega režima je Kučan izstopil, ko je 22. januarja 1990 – skupaj s slovenskimi tovariši – zapustil beograjski partijski kongres. S tem si je omogočil nadaljevanje kariere v novi slovenski državi. Na volitvah leta 1990 je bil izvoljen za predsednika Predsedstva Republike Slovenije, leta 1992 in leta 1997 pa je uspeh ponovil s to razliko, da je postal predsednik republike (brez predsedstva). Na volitvah predsednika predsedstva l. 1990 je porazil predsednika Demosa Jožeta Pučnika in s tem dosegel simbolično (in hkrati faktično) zavarovanje svojih sodelavcev, vendar pa tudi ostankov prejšnjega sistema. Kučanova zmaga je edinstven primer v Srednji Evropi, njena posledica pa so tudi nekatere težave, ki jih je Slovenija doživljala v gospodarstvu, pravosodju, medijih, šolstvu in zunanji politiki v drugi polovici devetdesetih let. Do konca treh mandatov, ki so trajali dvanajst let (1990–2002), je naraščala napetost med uradom predsednika republike in vlado, ki jo je vodil Janez Drnovšek.

V času Demosa, ki mu je bil po vsem videzu ljubši od Slobodana Miloševića, je Milan Kučan (iskreno? taktično?) sodeloval z vlado. Ob tem, da jo je tu in tam kritiziral, jo je v odločilnih trenutkih – predvsem ko je šlo za mednarodno priznanje – večinoma podpiral. S tem v zvezi je bilo neprijetno razkritje italijanskega levičarskega politika Piera Fassina, ki je v svoji knjigi Per passione (2003) opisal Kučanovo (in Ribičičevo) moledovanje 27. junija 1991, naj italijanski oz. evropski socialisti neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik ne podarijo desnici. Po medvojnih nastopih v Zagrebu in na Brionih Kučanu ne bi mogli očitati, da je osamosvojitvi nasprotoval. Čeprav se je sprva po vsem videzu spogledoval z alternativami, je pred referendumom leta 2003 podpiral članstvo v NATU. Premislil si je nekaj let pozneje. Kučan je bil kot predsednik zagovornik sodelovanja Slovenije s srednjeevropskimi državami, predvsem z višegrajsko četverico.

Kučan je 14. novembra 2009 v pogovoru za Delo izrekel nekaj vtisov in domnev o dogajanju po osamosvojitvi oz. o slovensko-hrvaških odnosih. Menil je, da je »določitev meje dokaj tehnično vprašanje«. Kučan pravi, da sta v pogovorih s pokojnim hrvaškim predsednikom Tuđmanom prepoznala in tako rekoč uskladila interese Slovenije in Hrvaške: hrvaški interes je bil »stik z Italijo«, slovenski pa »stik našega teritorialnega morja z odprtim morjem«. Kučan potem pravi, da so v družbi visokih diplomatov leta 1996 prvič zarisali mejo na morju, ta rešitev pa je bila »kasneje precizirana v sporazumu Drnovšek-Račan«.

V nadaljevanju intervjuja se Kučan vrne v čas jugoslovanske mirovne konference, torej v 1991 in 1992. Kučan pravi, da je pričakoval razpravo o svojih pogovorih s Tuđmanom na londonski konferenci (tj. 26. avgusta 1992), vendar naj bi mu (novi predsednik vlade) Drnovšek in zunanji minister Rupel »sporočila, da se bo odslej s temi vprašanji ukvarjala vlada«. Na londonsko konferenco, ki niti ni mogla biti namenjena Sloveniji, ampak krizi zunaj nje, je potoval zunanji minister sam. V Londonu je odstopil predsednik haaške konference Carrington, nastopil pa novi jugoslovanski predsednik vlade Panić.

Kučanovi udeležbi na londonski konferenci je nasprotoval slovenski parlament, saj je bil ta, ne pa predsednik republike, pristojen takrat in je še danes za mejna vprašanja in strateške zunanjepolitične odločitve. Kučan še pravi, da se je »vlada v prejšnji sestavi (tj. Janševa vlada) na Brionih odrekla sporazumu Drnovšek-Račan«. Splošno znano je, da je bil sporazum Drnovšek-Račan parafiran in s strani obeh vlad sprejet julija 2001, nato ga je Hrvaška z nekaterimi vratolomnimi dejanji odpovedala, kar dokazuje obširna korespondenca. Dokončno in formalno je Hrvaška (ne Slovenija) preklicala sporazum Drnovšek-Račan konec avgusta 2003, ko je napovedala ustanovitev izključne ekonomske cone in je minister Picula izjavil približno isto, kot piše v znameniti »enostranski izjavi« ob sporazumu Pahor-Kosor, da »Hrvaška ne priznava, da ima Slovenija stik z odprtim morjem«. Na Brionih je bil 11. junija 2005 podpisan sporazum o izogibanju incidentom. Ta sporazum ne razveljavlja Drnovškovega sporazuma iz leta 2001, ampak ga, nasprotno, utrjuje, pri čemer uvaja element, na katerega se sklicuje tudi aktualni arbitražni sporazum: izhodišče za določitev meje je stanje na dan 25. junija 1991. Sporazum Drnovšek-Račan je propadel na Hrvaškem, Slovenija pa bi ga s primernimi postopki, ki jih je pripravila »vlada v prejšnji sestavi«, nemara lahko obudila. S katerimi primernimi postopki? Predvsem z jasno napovedjo, da mora biti mejno vprašanje rešeno pred vstopom Hrvaške v EU.

Milan Kučan se je pogosto pritoževal glede pomanjkanja pristojnosti predsednika republike, tu in tam pa mu je to pomanjkanje prišlo tudi prav. Tako je recimo januarja 2020 (v Delu) napisal, da ni odgovoren za zakone, ki jih je s svojim podpisom razglašal v času svojega predsedovanja, recimo za zakone, ki so takrat urejali status »državljanov naslednic nekdanje SFRJ«. Predsednikove pristojnosti so naštete v ustavi. Predsednik med drugim razglaša zakone, kar ni nepomemben prispevek k veljavnosti zakona. Nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS Miroslav Mozetič pravi, da je razglasitev zakona skupaj z objavo »del zakonodajnega postopka v širšem pomenu« oz. »dejanje, s katerim postane zakon navzven spoznaven. Z objavo pridobijo naslovljenci zakona možnost seznaniti se z njegovo vsebino, preden pridobi obvezno moč in jih zavezuje.«

Kučan je imel v resnici veliko možnosti vplivanja na vlado in parlament tudi pred sprejetjem zakonodaje in odločb, ki so zadevale državljanstva, tujce, t. i. »izbrisane« itn. Če je to zakonodajo, ko je bila sprejeta, razglašal proti svoji volji ali se z njo ni strinjal oz. je v njej prepoznaval ali predvideval kakršnokoli nevarnost ali protiustavnost, bi lahko objavil izjavo o nasprotovanju ali spodbudil kvalificirane predlagatelje, naj začnejo postopek pred ustavnim sodiščem.

Z izredno provokativnimi stališči se je Kučan oglasil tudi v prazničnem intervjuju za Delo (20. junija 2020). Presodil je, da se politične razmere v Sloveniji dramatično poslabšujejo. Medtem, pravi Kučan, ko je bila »Slovenija zaradi procesov demokratizacije za svet zanimiva še v času pred razpadom Jugoslavije« in »smo veljali za izjemo v vzhodnem svetu«, hočeta danes vlada in njen predsednik²⁷¹ Slovenijo »iz sedanje ustavne republike spremeniti v tako imenovano drugo republiko«. Avtorji takšne platforme, pravi Kučan, »nas kuhajo kot žabo in se bomo postopoma zbudili v kropu, v drugačni državi in drugačnem sistemu.« Vlada, meni Kučan, naj se ne bi bila dolžna ravnati le po navodilih medijev, ampak tudi po protestih in razmislekih v civilni družbi: »Reakcija oblasti na odpore in miroljubne proteste potrjuje, da ni nobene pripravljenosti za razmislek o tem, kaj ti protesti sporočajo oblasti. Namesto samospraševanja, kaj ji kaže slika v ogledalu, ki ji ga nastavljajo protestniki, smo priče zmerjanju, tudi povsem nerazumnemu obtoževanju … Če mirnim demonstracijam,« nadaljuje Kučan, »ki so ena od sestavin normalno delujoče demokracije, pripisujemo bratomorne motive, kar počne predsednik vlade, to kaže na popolno nerazumevanje sporočil protestov …« Potem ko nekoliko zamegli razmerje med napadalci in napadenimi, Kučan doda še izenačenje policistov z demonstranti: »Ravnanje (policije) ob demonstracijah kaže, da policistom ni enostavno ravnati drugače, kot so navajeni in kot določajo okviri njenega delovanja … Naj naredim vzporednico: v ZDA ste lahko zasledili tudi to, da so policisti skupaj z demonstranti vzklikali proti rasizmu in proti nasilju … So torej elementi, ki kažejo, da zna biti policija na strani ljudi, ne pa na strani politike, ki želi policijo zlorabiti zoper ljudstvo, zoper državljane.«