Članstvo Slovenije v NATU

Leto 1997 je bilo za slovensko zunanjo politiko neprijazno, saj Slovenija (tudi po zaslugi nerodne diplomacije in skeptikov na najvišjih mestih) ni dobila pričakovanega vabila v NATO, kot so ga dobile Češka, Madžarska in Poljska. Z referendumom leta 2003 se je končal prvi del zgodbe, ki se je začela že davno prej. Kar zadeva NATO, se je zgodba začela s tajnim obiskom obrambnega in zunanjega ministra pri Johnu Kriendlerju (ameriški mornariški oficir, diplomat, član mednarodnega štaba NATO) 14. februarja 1991 v Bruslju. Leto 1997 je bilo leto odločanja o širitvi NATA. Konec maja 1997 je slovenski predsednik nemškemu kanclerju na njegovo vprašanje, ali bi šli rajši v EU ali v NATO, odgovoril, da v EU, nato je predsednik vlade 8. junija v Madridu izvedel, da bo NATO vključil samo Češko, Madžarsko in Poljsko. Obliž na to rano je bil decembrski sklep Evropskega sveta v Luksemburgu, da se EU širi s šesterico, v kateri je tudi Slovenija. Leta 1998 je Dimitrij Rupel, ko je bil veleposlanik v Washingtonu, tamkajšnje politike prepričeval, da Slovenija spada v NATO, »natoskeptiki« pa so v ozadju iskali alternative. 9. junija je veleposlanik pri OZN Danilo Türk Slovenijo včlanil v protijedrski (v bistvu protinatovski) klub New Agenda Coalition, iz katerega je moral po naročilu Janeza Drnovška izstopiti 3. novembra. Spomladi leta 1999 si je NATO zaradi bombardiranja Beograda pridobil nekaj novih nasprotnikov, aprila pa je bil na vrhu NATA v Washingtonu navzoč tudi predsednik slovenske vlade. 15. junija so Američani (Perry) neuspešno posredovali med Slovenijo in Hrvaško zaradi meje, 21. junija je bil v Ljubljani Bill Clinton. Sicer je bila Slovenija uspešna: oktobra je začela pripravništvo (»Akcijski načrt za članstvo«) za NATO, decembra pa je Evropski svet potrdil slovensko kandidaturo za članstvo v EU.

Januarja 2002 sta zunanji minister in vodja opozicijske SDS ustanovila Slovenski odbor za NATO, ki je prevzel nelahko nalogo zagovarjanja severnoatlantskega zavezništva v slovenski javnosti. Nato je prišlo leto 2003. Januarja so se začeli pristopni pogovori Slovenije z NATOM, v začetku februarja je Slovenija – po zoprnih pogajanjih, ki so prinesla nekatere pomembne popravke – podprla v Washingtonu sestavljeno t. i. vilensko izjavo, ki je – kot se je izkazalo pozneje – vsebovala nekaj napačnih podatkov v zvezi z Irakom. O odločitvi se je zunanji minister posvetoval s skupino slovenskih veleposlanikov, ki so bili navzoči na letnem diplomatskem posvetu. Veleposlaniki so bili enodušno za priključitev izjavi. Če bi ji Slovenija nasprotovala, bi tvegala zaplet pri ratifikaciji slovenskega članstva v ameriškem kongresu, predvsem pa bi bila med vsemi kandidatkami edina in osamljena. Zaradi vilenske izjave je bil Dimitrij Rupel predmet dolgotrajne in nevarne kampanje, ki se ji je v nekem trenutku priključil celo Drnovšek. Napisal je pismo s sporočilom, da izjavi nasprotuje in da se Rupel pri razlagi slovenske priključitve ne sme sklicevati nanj. To pismo je Drnovšek napisal zaradi pritiska »natoskeptikov« v LDS. To prepričanje izvira iz nekega poznejšega razgovora med Drnovškom in Solano na Brdu. Pred tem je francoski predsednik Jacques Chirac podporo, ki jo je Američanom (poleg zunanjih ministrov kandidatk) izrazilo tudi osem predsednikov vlad (Jose Maria Aznar, Jose Manuel Durao Barroso, Silvio Berlusconi, Tony Blair, Vaclav Havel, Peter Medgyessy, Leszek Miller in Anders Fogh Rasmussen), obsodil z znamenitim stavkom: »Zamudili so priložnost, da bi molčali.« Solana je pri Drnovšku ponovil Chiracov stavek in dopovedoval, da v Iraku ni šlo za nič drugega kot za spremembo režima (»regime change«). Drnovšek je imel odgovor že pripravljen: »Saj tudi pri bombardiranju Beograda leta 1999 /ki ga je naročil Solana kot generalni sekretar NATA/ ni šlo za nič drugega kot za spremembo režima!«

Mimogrede: 12. marca 2003 so ubili srbskega predsednika Zorana Đinđića. 20. marca 2003 je sledil napad na Irak, 23. marca pa smo imeli referendum o priključitvi EU in NATU. V MZZ in med prijatelji smo bili zaskrbljeni, da iraški kontekst ni najbolj posrečen za izvedbo referenduma, na katerem bi odločali tudi o članstvu v NATU. Rupel je po telefonu govoril z nemškim kolegom Joschko Fischerjem, ki je svetoval, naj Slovenija referendum raje odloži. O zadevi se je Rupel posvetoval tudi s predsednikom republike Drnovškom, ki je takoj razumel problem in se strinjal, da bi referendum preložili. »Pojdi v parlament,« je rekel Drnovšek, »poišči Anderliča /vodjo poslanske skupine LDS/, povej mu, da sem pripravljen priti med poslance in razložiti, zakaj datum ni primeren«. Rupel je tako tudi storil. Sledil je šok.

Na Drnovškovo in Ruplovo pobudo, da bi parlament poslušal argumente v prid preložitvi referenduma, je Anderlič vzrojil: »Ni govora, da bi Drnovška povabili v parlament, to so kraljevske navade, ki jim je treba narediti konec!« Natoskeptiki so upali, da bo rezultat referenduma – vsaj za NATO – negativen. Torej smo obtičali z datumom 23. 3. 2003. V vladi je glavno breme informiranja o NATU padlo na obrambnega ministra Antona Grizolda in Rupla. Angažiral se je tudi Drnovšek, posebno skupino za podporo pa sta sestavila še France Bučar in Milan Kučan, ki je pozneje ta korak obžaloval. Med pomembnimi osebnostmi, ki jih je Rupel nagovarjal, naj podprejo slovensko članstvo v NATU, je bil tudi nadškof Franc Rode, ki glede podpore ni omahoval. Pred referendumom je ameriški državni sekretar Colin Powell slovenskega zunanjega ministra – očitno zaradi informacij z ljubljanskega veleposlaništva – večkrat vprašal, kakšen bo izid. Nekateri so upali, da bo dober, nekateri so bili zaskrbljeni zaradi različnih odmevov v javnosti, nekateri pa so se ostro in celo javno angažirali proti slovenski povezavi z NATOM. Podpora NATU je bila navsezadnje visoka (66 %). Vlado Miheljak je izračunal, da je za NATO – čeprav je dobil »ustavno večino« – glasovala manjšina volilnih upravičencev.