Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske

Na zunanjem ministrstvu (Foreign and Commonwealth Office) Združenega kraljestva sta se v času osamosvajanja Slovenije izoblikovali dve skupini. Prva je zagovarjala enotnost Jugoslavije, druga je Sloveniji priznavala pravico do samoodločbe. Najprej je prevladovala prva. Čeprav je britanska politika podpirala razvoj demokratičnih procesov v Sloveniji, je bila precej zadržana do njenih osamosvojitvenih teženj. Velika Britanija je bila tako skupaj z ZDA vodilna v skupini držav, ki so nasprotovale mednarodnem priznanju Slovenije. Med drugim je bil podobno kot pri Američanih tudi pri Britancih močno prisoten strah, kako bi se razpad Jugoslavije odrazil v Sovjetski zvezi. Šele ob koncu leta 1991 se je ob spoznanju, da Jugoslavije kot celote ni mogoče ohraniti, britanska politika spremenila. Slovenijo je kot preostale članice Evropske skupnosti priznala 15. 1. 1992. Diplomatski odnosi so bili vzpostavljeni dva dni pozneje, hitro sta se odprli tudi veleposlaništvi. Poleti istega leta je Slovenijo obiskal Douglas Hurd, britanski zunanji minister. Sledili so hitri koraki pragmatičnega urejanja bilateralnih zadev. Leta 1995 je bila Slovenija povabljena na praznovanje 50. obletnice konca druge svetovne vojne. Velika Britanija tudi ni odlašala s podporo našemu članstvu v NATU in EU. O kakovosti odnosov govorijo tudi večkratni medsebojni obiski na najvišji ravni.