Diplomacija
Diplomacija v najširšem, toda temeljnem smislu pomeni urejanje odnosov med subjekti mednarodnega javnega prava, tj. med državami ter med državami in mednarodnimi organizacijami. Obstaja več definicij diplomacije, ki si med sabo ne nasprotujejo, temveč se dopolnjujejo. Z diplomacijo razumemo tudi spretnost in veščino, nato talent, pogajanja in protokol ter tudi diplomatsko organizacijo (zunanje ministrstvo in mreža diplomatskih predstavništev ter konzulatov). V anglosaksonskem svetu je razširjeno pojmovanje diplomacije kot zunanje politike (Kissinger), čeprav je treba poudariti, da diplomati izvajajo zunanjo politiko in jo skozi svoje delo le posredno sooblikujejo. Temeljno poznavanje diplomacije sta uvedla klasika Harold Nicolson in Ernest Satow, med sodobnimi avtorji izstopajo Barston, Berridge, Feltham, Langhorne in Melissen. Med pretekle obravnave diplomacije sodijo zlasti Tukidid (Zgodovina peloponeških vojn), Machiavelli (Vladar) in Grotius (O pravu vojne in miru).
Slovenski avtor Benko je podal njeno temeljno definicijo: Diplomacija je institucija družbe, organizirane v državi, ki je nastala s pojavom in razvojem mednarodnih odnosov z nalogo, da na posredni in formalizirani ravni predstavlja državo in njene interese, jih prevaja v ustne in pisne dogovore ter z instrumentom pogajanj usklajuje kooperativna in razrešuje konfliktna razmerja med njimi. Benko inovativno postavlja diplomacijo v soodvisnost od konkretne družbene in zgodovinske situacije, na tej osnovi Jazbec razvija sociologijo diplomacije. Konkreten predmet njene obravnave je npr. vpliv globalizacije na diplomacijo, ki se kaže v spremenjenem načinu dela diplomatov in predstavljanja ter v novih temah na diplomatski agendi (podnebne spremembe, vprašanje vode in hrane, mednarodni organizirani kriminal in korupcija, trgovina z belim blagom). Na diplomacijo močno vplivajo socialni mediji, predvsem Facebook in Twitter (Twitter diplomacija), čeprav osebni stik pri subjektu akreditacije ostaja temeljni in nenadomestljiv pogoj za uspešno diplomacijo in s tem za uresničevanje interesov države pošiljateljice. V okviru diplomatskih študij obstaja tudi raziskovalni interes za diplomacijo in literaturo (Hamilton in Jazbec).
V zgodovinskem razvoju diplomacije ločimo štiri velike faze: zgodnja (od približno leta 3000 pr. n. št. do vestfalskega mirovnega kongresa 1648), klasična (do ustanovitve Društva narodov 1920), moderna (do konca hladne vojne 1989) in postmoderna. Obdobje grških mestnih državic proizvede institut mirovnih pogodb, obdobje italijanskih mestnih državic pa rezidenčno diplomacijo in stalno komunikacijo med centralo (zunanjim ministrstvom) in diplomatsko misijo na terenu. Navedeno ostaja temelj diplomatskega dela do danes. Ključni pospešek razvoju mednarodne skupnosti in s tem diplomacije prispeva druga polovica 19. stoletja (izum telegrafa in telefona ter pojav prvih predhodnic mednarodnih organizacij – mednarodna poštna unija ter komisija za rečno plovbo po Renu). Moderno diplomacijo odločilno označuje multilateralizem, ki postane ključno in sinergično dopolnilo dotedanjega bilateralizma v diplomatski praksi. Diplomacija se prvič definira kot poklic na dunajskem kongresu 1815, s sprejemom Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (1961) in Dunajske konvencije o konzularnih odnosih (1963) pa je v osnovi kodificirana. Prva postavi v njen temelj diplomatske funkcije (predstavljanje, zaščita interesov, pogajanja, opazovanje in poročanje, vzpostavljanje in poglabljanje prijateljskih odnosov), druga pa konzularne funkcije (zaščita interesov fizičnih in pravnih oseb države pošiljateljice v državi sprejemnici).
Diplomacija je v osnovi politična in se ukvarja z vprašanji vojne in miru. V dosedanjem razvoju je doživela intenzivno notranje strukturiranje na posebne diplomacije: vojaška, obrambna, parlamentarna, gospodarska, kulturna, znanstvena, vrhunska, okoljska in javna, pa tudi športna, zvezdniška, pogrebna itd.
Slovenci smo s svojo državo dobili tudi svojo diplomacijo, proces formiranja obeh je tekel sočasno, kar je precejšnja posebnost v mednarodnih odnosih. Pred tem smo Slovenci delovali v diplomacijah držav, v katerih smo živeli (predvsem habsburška monarhija, Francija, Jugoslavija). Za prvega slovenskega diplomata se smatra Žiga Herberstein (1486–1566), ki je zaslovel s svojimi diplomatskimi misijami v carsko Rusijo (Moskovski zapiski). Omeniti moramo še Jožefa Švegla (1836–1914), ki je bil udeleženec berlinskega kongresa 1878 (Spomini in pisma), in polkovnika Vladimirja Vauhnika (1886–1955), Maistrovega borca za severno mejo in vojaškega atašeja v Berlinu (1938–1941), o čemer je napisal spomine Nevidna fronta (odkril Hitlerjeve načrte za napade na Poljsko, Dansko, Norveško, Francijo, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo). Po drugi svetovni vojni so se Slovenci v jugoslovanski diplomaciji izkazali predvsem v pogajanjih za zahodno mejo in za pripravo Osimskih sporazumov.
Demosova vlada je med razpadanjem Jugoslavije v slovensko zunanje ministrstvo vključila praktično vse Slovence, ki so delali v zvezni diplomaciji. Tedanji zunanji minister Rupel je 29. junija 1991 s posebnim pismom povabil vse Slovence, naj se priključijo novonastajajoči slovenski diplomaciji. Z nekaj izjemami so se vsi odzvali in tudi bili sprejeti. Ta skupina slovenskih diplomatov je skupaj z republiškim komitejem za mednarodno sodelovanje ter z rekrutiranci iz politike, gospodarstva, akademske sfere in novinci ter še z nekateri reaktiviranimi upokojenimi diplomati in osebami iz emigracije oblikovala zunanje ministrstvo slovenske države in njeno diplomacijo. Slovenija je bila po sociološki sestavi svoje diplomacije edinstven in izstopajoč primer med vsemi državami, ki so nastale po koncu hladne vojne oz. obnovile svojo državnost.
Diplomatska praksa slovenske države prvih dveh desetletij je izrazito zaznamovana z unikatno in veliko serijo izstopajočih multilateralnih projektov: nestalno članstvo v varnostnem svetu OZN (1998–1999), članstvo v EU in v zvezi NATO (2004) ter predsedovanja OVSE (2005), mreži za človekovo varnost (maj 2005 – maj 2006), odboru guvernerjev mednarodne agencije za jedrsko energijo (jesen 2006 – jesen 2007), Evropskemu svetu 2008 (drugo bo na vrsti 2021) in odboru ministrov Sveta Evrope (maj–november 2009). Zunanje ministrstvo je leta 2009 pripravilo mednarodno odmevno empirično znanstveno raziskavo o enakih možnostih v slovenski diplomaciji.
Literatura
Benko, V. (1998). Mesto in funkcije diplomacije v razvoju mednarodne skupnosti. V: Diplomacija in Slovenci / Jazbec, M. (ur.). Celovec: Drava, str. 39–58.
Bučar, F. (2012). Dinamika in dialektika nastanka slovenske države in njene diplomacije. V: Sociologija diplomacije / Jazbec, M. (ur.). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, str. 129–141.
Čačinovič, R. (1993). Slovensko bivanje sveta. Ljubljana: ČGP Enotnost.
Hamilton, T. (2009). Fictions of Embassy. London: Cornell University Press.
Jazbec, M., et al. (ur.). (2009). Enake možnosti v slovenski diplomaciji. Ljubljana: Založba ZRC SAZU (angleška izdaja 2011).
Jazbec, M. (2009). Martin Krpan: diplomat in vojščak. Studeno: Zavod Martin Krpan.
Jazbec, M. (2009). Osnove diplomacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jazbec, M. (2014). Sociology of Diplomacy: Initial Reading. Istanbul: Istanbul Kultur Universitesi.
Jazbec, M. (2001). The Diplomacies of New Small States: The Case of Slovenia with some comparison from the Baltics. Aldershot: Ashgate.
Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice.
Rupel, D. (2011). Slovenija na svetovnem prizorišču. Ljubljana: Slovenska matica.