Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije
Kot državotvorno ministrstvo je odigralo pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije in odločilno pri mednarodnem priznanju in vključevanju v glavne mednarodne organizacije. Med osamosvojitvenimi akti, ki so začeli veljati 25. 6. 1991, je tudi Zakon o zunanjih zadevah. Nanašal se je na urejanje opravljanja zunanjih zadev, organiziranost in delovanje upravnega organa, pristojnega za zunanje zadeve, ter na sklepanje in uresničevanje mednarodnih pogodb. Dolžnosti prvega zunanjega ministra je opravljal dr. Dimitrij Rupel, ki je bil pred tem tudi na čelu Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje SR Slovenije. Ta je predstavljal nekakšen zametek prihodnjega ministrstva. Imel pa je zelo omejene pristojnosti, saj se je z vprašanji mednarodnih odnosov ukvarjal s stališča pristojnosti jugoslovanskih federalnih republik. Ukvarjal se je v glavnem z regionalnimi povezavami, kot je bila Delovna skupnost Alpe-Jadran. Začeti je bilo treba tako rekoč iz nič, z nekaj deset zaposlenimi v komiteju in nekaj deset, ki so prešli z Zveznega sekretariata za zunanje zadeve, v nekaj prenatrpanih pisarnah. V pomoč so bili tudi nekateri pooblaščenci ministrstva oziroma vlade v nekaterih pomembnejših prestolnicah.
Že na samem začetku je slovenska diplomacija poskrbela, da so šle v svet objektivne informacije o prvih demokratičnih volitvah, oblikovanju prve demokratične vlade, dogajanju v Jugoslaviji, plebiscitu za samostojnost in neodvisnost, razglasitvi neodvisnosti in agresiji na Slovenijo. Pri tem se je bojevala z velikimi težavami v tujini in Beogradu, pa tudi doma. Proračun zunanjega ministrstva je bil med najnižjimi. Po Brionski deklaraciji in podpisu Memoranduma o soglasju o opazovalni misiji v Jugoslaviji je ministrstvo ponovno odigralo pomembno vlogo. Predstavljalo je vez med organi novonastale države in opazovalci Evropske skupnosti, ki so nadzirali moratorij oziroma premirje med slovenskimi oboroženimi silami in jugoslovansko vojsko ter njen umik.
Po preboju glede mednarodnega priznanja 15. 1. 1992 in odprtja v Ljubljani (prvega) veleposlaništva ZR Nemčije je ministrstvo vse sile usmerilo v zagotovitev članstva v pomembnejših mednarodnih organizacijah. Članstvu v Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi (danes OVSE) 24. februarja 1992 je sledil sprejem v Organizacijo združenih narodov 22. maja 1992. Slovenija je bila dokončno zarisana na političnem zemljevidu sveta. 22. maj je postal dan slovenske diplomacije.
Da bi se po procesu osamosvajanja lahko uspešno soočilo z novimi izzivi, se je ministrstvo še prizadevneje lotilo naloge ustrezne okrepitve in organizacije. Sprejeti je bilo treba ustrezne podzakonske akte. Ker je primanjkovalo strokovno podkovanih in izkušenih kadrov, je ministrstvo pristopilo k sistematičnemu strokovnemu in jezikovnemu izobraževanju in izpopolnjevanju doma in v tujini. Povečalo je število zaposlenih in začelo sprejemati pripravnike in tudi razpisalo kadrovske štipendije. Vzpostaviti je bilo treba ustrezno mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev v svetu in uvesti sodobnejšo informacijsko tehnologijo. V letu 1995 se je število zaposlenih doma in v tujini približalo 300. Potrebnih je bilo kar nekaj let, da so se s selitvijo v posodobljene prostore (Mladika) ustvarile normalne razmere za delovanje.
Te pa se žal niso izkoristile v polni meri. Po pomembnih dosežkih, kot so vstop v NATO, EU, predsedovanje OVSE in Evropskemu svetu, je sledilo obdobje tavanja. Namesto nadaljnjega še tesnejšega sodelovanja s strateškimi partnerji (ZR Nemčija, Francija, ZDA) se je ministrstvo, v nasprotju z nacionalnimi interesi, postavilo na čelo pritrjevanja ruski politiki.
Literatura
Cerar, B., (2011). Opazovalci. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo.
Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice, str. 55–59, 62, 73, 94, 101, 105, 116, 118, 140–143, 168, 170.
Rupel, D. (2017). Železo in žamet ali od kulture do države. Ljubljana: Slovenska matica, str. 221–228.
Uradni list RS št. 1, 25. 6. 1991.
Vloga diplomatskih dejavnosti pri vzpostavitvi slovenske države. Ministrstvo za zunanje zadeve RS. URL: http://arhiv.mm.gov.si/vlada/20/pdf/MZZ_Pano.pdf.