Drnovšek, Janez
Če Janeza Drnovška primerjamo z drugimi pomembnimi – pokojnimi – slovenskimi državniki, med katerimi prideta na misel npr. Anton Korošec ali Edvard Kardelj, lahko rečemo, da je bil – saj je bil deset let predsednik vlade, predsednik dveh držav in predsedujoči gibanja neuvrščenih – od vseh najuspešnejši. Leta 1986 je doktoriral na Ekonomsko-poslovni fakulteti mariborske univerze in postal delegat jugoslovanske skupščine, tri leta pozneje pa je bil na volitvah, ki so bile za tiste čase relativno demokratične, izvoljen za člana jugoslovanskega predsedstva. Slovenska partijska nomenklatura je takrat navijala za Marka Bulca, kar je bil tudi izvir poznejšega nezaupanja in napetosti med Drnovškom in Kučanom. Drnovšek je po izvolitvi avtomatično (za eno leto) postal predsednik Predsedstva SFRJ in celo predsednik pomembnega mednarodnega gibanja neuvrščenih. Bil je dolgoletni (1992–2002) – demokratično, na kandidatni listi stranke LDS izvoljeni – predsednik slovenske vlade, na koncu (2002–2007) tudi predsednik Republike Slovenije.
Pri Demosu Drnovšek ni užival posebnih simpatij, ker je pač predstavljal Jugoslavijo in komunistični sistem, ki ju je Demos nameraval ukiniti. Drnovšek se je razločneje pojavil v slovenski politiki šele prvo jutro vojne, ko sta se pri Kučanu zbrala predsedstvo in Peterletova ekipa. Drnovškove naloge so se deloma prekrivale s Kučanovimi, deloma z nalogami ministra za zunanje zadeve. Drnovšek je imel dve življenji: beograjsko in ljubljansko. Tuji sogovorniki, ki so želeli preprečiti osamosvojitev, so vsi po vrsti pritiskali, da se Drnovšek vrne v Beograd, kar je Demosu, morda celo Kučanu po eni strani ugajalo, ker tam ne bi nikomur »hodil v zelje«. Po drugi strani je rekonstrukcija zveznega predsedstva s slovenskim predstavnikom ohranjala Slovenijo v jugoslovanskem kontekstu. Gianni De Michelis je nekoč – misleč Drnovška – rekel: »Naj se ta vaš Dvořák že enkrat vrne v Beograd!«
Posebno in koristno vlogo pri osamosvajanju Slovenije je imel Drnovšek še kot član zveznega jugoslovanskega predsedstva. 7. julija 1991 je na Brionih, pozneje pa še večkrat prepričeval kolege v predsedstvu, predvsem pa predsednika Borisava Jovića, naj se JLA umakne iz Slovenije, kar se je oktobra 1991 tudi v resnici zgodilo. S tem in z drugimi preudarnimi koraki si je Drnovšek zagotovil pomembno mesto v slovenski politiki. Z odhodom JLA, tj. z jesenjo 1991, se končuje avtobiografska knjiga Janeza Drnovška Moja resnica (1996).
Evropski liberalci, predvsem Hans Dietrich Genscher, so se pri SDZ, ki jo je vodil Dimitrij Rupel, zanimali, ali je LDS (nekdanja ZSMS) prava liberalna stranka. Po solidarni pritrditvi so LDS sprejeli v Liberalno internacionalo. Po volitvah leta 1992 so bili pri naslednici SDZ, ki se je imenovala Demokratska stranka in jo je vodil Bavčar, nekoliko jezni na Drnovška, ki je predsedoval zmagoviti LDS. Vlado je sestavil s pomočjo Peterletovih krščanskih demokratov in Pučnikovih socialnih demokratov, ki so komaj prišli v parlament in so h koaliciji prispevali obrambnega ministra Janeza Janšo. Drnovšek je Bavčarju ponudil neko ministrstvo »brez listnice«, vendar so demokrati ponudbo užaljeno zavrnili, najbolj pa je vstopu v koalicijo nasprotoval France Bučar, ki je morda upal, da bi ga Drnovšek povabil, naj nadaljuje s predsedovanjem Državnemu zboru. Drnovšek se je takrat odločil za Hermana Rigelnika, Demokrati pa so obsedeli v parlamentu s šestimi poslanci. Leta 1994 je prišlo do združitve med LDS, Demokrati, Zelenimi in Žakljevimi socialisti. Združitev je povzročila precejšnje premike v slovenski politiki: nova »Liberalna demokracija« je poleg dela dediščine Demosa pridobila 8 novih poslancev, tudi zato je lahko Drnovšek tvegal konflikt z Janšo (zaradi zadeve Depala vas) in Peterletom (Oglejski sporazum).
Drnovšek je bil premišljen, vendar tudi dinamičen politik. Zavedajoč se slovenskih narodnih značilnosti in ljudskih običajev je v parlamentu – z vključevanjem »levih« in »desnih« strank – ustvarjal večbarvne koalicije. Nekoč je opozicijskim poslancem, ki so hoteli, da odide s svojega položaja, rekel: »Saj se boste, če odidem, pobili med sabo.« Predsednik vlade je postal maja 1992 po zaslugi konstruktivne nezaupnice krščanskemu demokratu in podpredsedniku Demosa Lojzetu Peterletu, ki pa ga je po naslednjih parlamentarnih volitvah povabil v vlado. Drnovškove vlade so vsebovale različne stranke. Tretja vlada Republike Slovenije (1993–1997) je poleg Drnovškove LDS vsebovala Peterletovo SKD, Ribičičevo ZLSD in Pučnikovo oz. Janševo socialno-demokratsko stranko (SDS). Četrto vlado, ki je padla leta 2000, je Drnovšek sestavil s pomočjo SLS in DeSUS; šesto (2000–2002) s pomočjo SLS, DeSUS in ZLSD.
Dr. Janez Drnovšek je bil zagovornik aktivnega evropejstva, čezatlantskega sodelovanja in čim tesnejše povezanosti z Združenimi državami Amerike. Srečeval se je z ameriškimi predsedniki: Georgeem Bushem starejšim, Billom Clintonom in Georgeem Bushem mlajšim. Relativno pogosto je bil povabljen v Belo hišo.
Članstvo v NATU ni bilo majhna stvar, če se spomnimo, kaj so o tej organizaciji v času hladne vojne mislili jugoslovanski komunisti, z njimi pa vsi politiki iz Vzhodne Evrope, začenši s sovjetskimi. Za države vzhodno od železne zavese (Szczecin–Trst) je bil NATO peklenska organizacija. Drnovšek, ki je bil državnik z beograjskimi izkušnjami, se je gotovo dobro zavedal nevarnosti levičarskega radikalizma, predvsem pa prednosti vključitve v evro-atlantsko skupnost.
Stalni predstavnik Slovenije pri OZN Danilo Türk je junija 1998 – s soglasjem tedanjega zunanjega ministra Borisa Frleca in krogov, ki so bili povezani z njim – Slovenijo včlanil v protinatovsko oz. protijedrsko skupino držav New Agenda Coalition. 4. novembra 1998 je prišlo do Drnovškovega obiska v Beli hiši. Na poti v Washington se je ustavil v New Yorku, kjer se je zaradi antinatovske agende sestal s Türkom. Ta se je, čeprav je Drnovšek neposredno in preprosto pojasnil, da nam članstvo v NAC škoduje, če hočemo v NATO, sprva energično upiral. Na koncu je moral – zelo slabe volje – popustiti. Slovensko prizadevanje za članstvo v NATU je ocenjeval negativno, menil je celo, da nas včlanitev vrača v kontekst jugovzhodne Evrope, iz katerega smo se umaknili z osamosvojitvijo. 21. junija 1999 je Clinton obiskal Ljubljano. Pozneje je večkrat povedal, da svojega nastopa na Kongresnem trgu – zaradi naliva in na tisoče razpetih dežnikov – ne bo nikoli pozabil.
Jeseni 1999, ko je okreval po operaciji v ljubljanskem kliničnem centru, je bil Janez Drnovšek ponovno v ZDA. Med 19. septembrom in 2. oktobrom je predaval na nekaterih znanih univerzah. V času Bajukove vlade pred volitvami leta 2000 – recimo v skupini, ki je v Portorožu pripravljala program in različne volilne izjave – pa tudi po zmagi na volitvah je bil Drnovšek prav živahen in poln idej. Leto 2001 je bilo polno političnih dosežkov.
16. junija 2001 je bilo Brdo prizorišče pomembnega mednarodnega srečanja: prišla sta novi ameriški predsednik George W. Bush in ruski predsednik Vladimir Putin. Drnovšek je Bushu vrnil obisk 17. maja 2002. Med tem (zadnjim) in prejšnjimi sestanki Drnovška (kot predsednika slovenske vlade) v Beli hiši se je svet precej spremenil. NATO je bombardiral Beograd in Slobodan Milošević je bil v haaškem zaporu; s tem, ko smo podpisali dunajski sporazum o nasledstvu, je bila jugoslovanska kriza praktično končana. 11. septembra (2001) se je zgodil teroristični napad Al Kaide na Svetovni trgovinski center v New Yorku in na Pentagon. Slovenija je prodrla do vrat Evropske unije in NATA, gostila je zanimivo srečanje ameriškega in ruskega predsednika, ki naj bi omogočilo »nove odnose med ZDA in Rusijo«; v Bruslju se je konec leta 2001 začela obetavna Konvencija o prihodnosti Evropske unije, ki naj bi oblikovala evropsko ustavo. Zgodila se je tudi Drnovškova bolezen, ki je prispevala k odločitvi, da preneha voditi vlado in kandidira za predsednika republike. Iz zgodovinske razdalje je mogoče reči, da se je Slovenija med letoma 1998 in 2002 dobro uveljavila na svetovnem prizorišču. K uspehom je mogoče priključiti tudi avstrijsko-slovenski kulturni sporazum, vatikanski sporazum in parafirani sporazum o slovensko-hrvaški meji, ki je dobil ime »sporazum Drnovšek-Račan«.
11. septembra 2001 je prišel v Ljubljano Renato Ruggiero. Pri Drnovšku je slišal trden odgovor glede morebitnega vračanja nepremičnin Italiji: Pacta sunt servanda! Med slovensko-italijanskimi pogovori je prišlo do napada na Svetovni trgovinski center. Leta 2002 se je začel Drnovšek – prav vidno – poslavljati od vlade in od stranke LDS. Na seje vlade je prihajal vse bolj shujšan in upadel, včasih je bil videti nezainteresiran. Zanimali so ga problemi s Hrvaško, z nasledstvom Jugoslavije, s Svetim sedežem, z Avstrijo in seveda ZDA. Končno je sklenil, da bo kandidiral za položaj predsednika republike. Kmalu potem, ko je postal predsednik, se je začela kampanja in protikampanja v zvezi z NATOM. Ideja, da bi povezali referendum o NATU z referendumom o Evropski uniji, je bila njegova. Sledilo je obdobje mrzličnega nagovarjanja javnosti, naj na referendumu podpre članstvo v EU in NATU. Mnogi so takrat razmišljali, da bodo morali – če Slovenija vstopi v NATO – slovenski fantje v vojno za ameriške interese. Nekateri so ugovarjali članstvu, češ da bo Slovenija postala tarča teroristov. Večinoma pa so NATU nasprotovali levičarji, ki so jim v spominu odmevali predsodki neuvrščene in socialistične Jugoslavije.
Drnovšek se je leta 2002 umaknil v severozahodni del predsedniške palače. Tik pred koncem vladnega mandata je doživel napoved članstva (začetek pristopnih pogovorov) Slovenije v NATU (Praga, 21. november 2002) in širitve EU (Kopenhagen, 12. december 2002).
Dogodki na Bližnjem vzhodu in nesoglasja med zavezniki glede tega dogajanja so bili precej navzkriž z Drnovškovo politiko, ki naj bi se potrdila z referendumom. Del LDS in privrženci poznega socializma so v referendumu leta 2003 videli priložnost za preobrat k manj zahodni politiki. Drnovšek je bil precej na trnih glede referenduma, ki bi se zgodil v začetku ameriško-iraške vojne. Drnovšek je bil za to, da se referendum odloži in je bil pripravljen nastopiti v parlamentu, da bi o neprimernosti datuma prepričal poslance. Vodja poslanske skupine LDS Tone Anderlič pa o Drnovškovem nastopu ni hotel niti slišati. Rekel je, da je zdaj konec Drnovškovih kraljevskih navad. Anderlič je referendum videl kot priložnost, da se Slovenija umakne iz zgodbe o NATU. Na srečo se je motil, rezultat referenduma pa je bil osupljivo dober (EU 90 %, NATO 66 %). S tem referendumom se je končala pomembna etapa slovenske zunanje politike, ki jo je v veliki meri oblikoval Janez Drnovšek. V nasprotju z nekaterimi drugimi politiki je videl prihodnost Slovenije v evro-atlantski skupnosti.
Decembra 2007 je Drnovšek prenehal biti predsednik Republike Slovenije, prvega januarja 2008 je Slovenija začela predsedovati Svetu Evropske unije, bivši predsednik pa je umrl februarja 2008.