Bela hiša (White House)

Središče ameriške državne politike in washingtonska rezidenca ameriškega predsednika (Pennsylvania Avenue 1600). Prvi se je v njej leta 1801 naselil Thomas Jefferson. V jugoslovanskih časih jo je – v času Kennedyja (1963), Nixona (1971), Carterja (1978) – večkrat obiskal Josip Broz Tito. Najznamenitejši prostor v Beli hiši je Ovalna soba. V njej so se slovenski predstavniki srečali s predsedniki: Bushem starejšim (Rupel 1992), Clintonom (Drnovšek 1998) in Bushem mlajšim (Drnovšek 2002, Janša 2006). K Beli hiši – k njenemu »zahodnemu krilu« – spada tudi Nacionalni varnostni svet (National Security Council – NSC), ki ga sestavljajo predsednikovi najožji sodelavci, povezani z vojaškimi, varnostnimi in zunanjimi zadevami. Svet je del »Izvršilnega urada predsednika ZDA«. Poleg predsednika je glavna oseba njegov svetovalec za nacionalno varnost, ki ima običajno tudi zaradi fizične bližine pomemben vpliv na predsednikove odločitve. V Nixonovem času je bil tak svetovalec Henry Kissinger, pri Carterju Zbigniew Brzezinski, pri Bushu starejšem Brent Scowcroft, pri Clintonu Sandy Berger, pri Bushu mlajšem Condoleezza Rice in pri Trumpu John Bolton. Pogosto so svetovalci za nacionalno varnost postali državni sekretarji.

Z Belo hišo je bil povezan ameriški pisatelj slovenskih korenin Louis Adamic (Adamič). Adamič je leta 1946 objavil knjigo Večerja v Beli hiši, v kateri je opisal srečanje z Rooseveltom in Churchillom 13. januarja 1942. V Belo hišo je bil povabljen zaradi svoje prejšnje knjige Two-Way Passage (Potovanje in vrnitev), v kateri ameriškim voditeljem poroča o svojem videnju raznovrstnosti ameriškega prebivalstva in po ameriški vojaški zmagi priporoča zmago miru.

Kot je bila nekoč Bela hiša simbol prvenstva demokracije in zahodne kulture, se je občasno (npr. med vojno v Vietnamu) spremenila v simbol nepravičnega vojaškega in političnega prevladovanja. V sedemdesetih letih se je med Slovenci razvnela prava protiameriška histerija. Med ideološkim »razčiščevanjem« na ljubljanski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (današnji FDV) so Janezu Jerovšku očitali, da je hotel (s svojimi knjigami) iz Jugoslavije narediti 51. državo ZDA. V 80. letih je razpad Jugoslavije napovedala ameriška obveščevalna agencija CIA. S Slovenci se je v svojih spominih (The Politics of Diplomacy, 1996) mimogrede ukvarjal državni sekretar James Baker; podrobneje in kritično pa v knjigi Origins of a Catastrophe (1996) ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmermann.

Če pomislimo, da je leta 1999 prišel v Ljubljano ameriški predsednik Clinton; da sta se v Sloveniji prvič srečala Bush in Putin; da so bile slovenske delegacije vsaj štirikrat na pogovorih v Ovalni sobi Bele hiše; da je Bill Clinton ukinil vize za obiskovalce iz Slovenije, Bush pa podprl slovensko članstvo v NATU; moramo reči, da smo imeli z ZDA odlične odnose. Posebej si je zanje (in za vstop v NATO) prizadeval Janez Drnovšek, ki je Clintonu predlagal »verodostojno« ameriško angažiranje proti Miloševiću. V kampanji za referendum o članstvu v EU in NATO (2003) so se spet pojavile negativne ideološke ocene oz. nezaupanje do zahodnega zavezništva, ki pa kljub vsemu niso uspele pokvariti slovensko-ameriških odnosov. Leta 2004 je pozitivno politiko nadaljeval Janez Janša, po njem pa beležimo drastične negativne spremembe. Z levičarskimi vladami (Pahor, Bratušek, Cerar, Šarec) so slovensko-ameriški odnosi presahnili, po zmagi Donalda Trumpa se je – ne glede na to, da je poročen s Slovenko – protiameriška histerija samo še stopnjevala.