Združene države Amerike

Združene države Amerike slovenskemu osamosvajanju niso bile naklonjene. Po koncu hladne vojne so kot edina velesila vodile globalno politiko. Bale so se razpada SFRJ in še bolj razpada Sovjetske zveze, ki bi ji razpad prve lahko bil neke vrste zgled. Sovjetska zveza je bila takrat šibka država, predvsem pa država z veliko nuklearnega orožja, ki bi lahko prešlo v napačne roke. ZDA so torej podpirale jugoslovansko federacijo in predstavnikom Slovenije dale jasno vedeti, da samostojne Slovenije ne bodo priznale. Ta pritisk je bilo še posebno mogoče občutiti v razgovoru 21. junija 1991 v Beogradu med Jamesom Bakerjem, državnim sekretarjem (zunanjim ministrom) ZDA, Milanom Kučanom, predsednikom Predsedstva Republike Slovenije, in Dimitrijem Ruplom, zunanjim ministrom. »Baker je govoril o odločenosti ZDA, da ne bodo priznale nobenih enostranskih korakov, da mora federacija funkcionirati, dokler ne pride do dogovora med republikami.«²²⁵ Na slovenske predloge o pogovorih o razdružitvi odziva seveda ni bilo. Ameriške pritiske in podporo enotnosti Jugoslavije je uspešno izkoriščal in krepil svoj položaj Slobodan Milošević. Jugoslovansko federacijo je želel podrediti srbski komunistični nadvladi oziroma oblikovati Veliko Srbijo, če mu prvo ne uspe. ZDA so imele v mislih Jugoslavijo kot demokratično državo. Soočene z našo odločnostjo in vztrajnostjo in ko so spregledale prave namere komunističnega populista in srbskega nacionalista (da je pravzaprav on razdiralec Jugoslavije in da njegova politika vodi v vojno), so ZDA začele počasi spreminjati stališče. Slovenijo so skupaj s Hrvaško in BiH priznale 7. aprila 1992, nekaj mesecev po priznanju s strani držav članic Evropske skupnosti. Diplomatski odnosi med državama so bili vzpostavljeni 11. avgusta istega leta. Slovenija, poznavalka Balkana, je z ZDA vzpostavila stabilne in kvalitetne odnose. Vrata Bele hiše in State Departmenta so bila za naše predstavnike odprta. Interes Američanov je bil, da države, nastale na ozemlju nekdanje jugoslovanske federacije, gredo po poti demokratizacije, približevanja in ob izpolnjevanju osnovnih pogojev tudi vključevanja v evroatlantske integracije. Zavzele pa so stališče, da dvostranski spori ne bi smeli biti ovira za to. To je prišlo do izraza tako ob slovenskem vstopanju v EU kot hrvaškem v NATO. Z izdatno ameriško pomočjo je slovenska vlada ustanovila Mednarodno fundacijo za razminiranje in pomoč žrtvam min na Balkanu. Slovenijo sta obiskala predsednika William J. Clinton (1999) in George W. Bush (2008). Zadnji se je pri nas (2001) sestal s predsednikom Rusije Vladimirjem Putinom. Glede mejnega spora Slovenije s Hrvaško se ZDA formalno niso postavile na nobeno stran. Leta 1999 sta vladi Slovenije in Hrvaške zaprosili za posredovanje nekdanjega obrambnega ministra ZDA Williama Perryja, kar pa ni prineslo uspeha. ZDA so podprle arbitražo o meji in da ta odloči o stiku Slovenije z odprtim morjem. Niso pa se zavzele za uresničitev njene odločitve. To je bil čas, ko se je vse bolj prisotni sindrom neuvrščenosti v slovenski zunanji politiki v drugem desetletju 20. stoletja sprevrgel v odkrito spogledovanje z režimom Putinove Rusije. Nekdaj odlični odnosi z ZDA so v tem času opazno nazadovali.