Velika generacija

Večinoma se strinjamo, da potek zgodovine nikoli ni enakomeren. Nekateri časi so boljši, drugi pa slabši. Slovensko ljudsko izročilo to modrost beleži z izrekom: So leta debelih in leta suhih krav! O tem, kateri časi so dobri in kateri slabi, ni popolnega soglasja. Modrijani, zgodovinarji in kronisti se tu in tam strinjajo, da so bila nekatera leta čudovita/čudežna (annus mirabilis), druga pa strašna (annus horribilis). Med čudežna leta spadajo leta velikih odkritij in iznajdb, npr. leto 1666 (Isaac Newton) ali leto 1905 (Albert Einstein); leto 1992 pa je kraljica Elizabeta II. imenovala strašno leto zaradi neprijetnosti, ki so se takrat zgodile kraljevski družini. Za Evropejce so bila po vsej verjetnosti še slabša leta med drugo svetovno vojno, za Američane teroristični napadi leta 2001, za vse skupaj pa je slab čas epidemije covida-19. Češk(oslovašk)i predsednik Vaclav Havel je leto 1989 imenoval »čudovito leto«, ker se je takrat povzpel na oblast in na praški grad, predvsem pa, ker je padel Berlinski zid, s čimer se je praktično končala hladna vojna. Slovenski predsednik vlade Borut Pahor je dan, ko sta s hrvaško kolegico podpisala arbitražni sporazum (4. novembra 2009) imenoval »fantastičen dan«, vendar se ta oznaka ni izkazala kot posrečena, mnogi so ta dan razlagali kot nesrečen. Na kateri dan je s popevko Danes bo srečen dan (1975) mislil Tomaž Domicelj, je težko ugotoviti. Enako bomo zaman iskali »datume« umetniških del, kot sta npr. pripoved Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan (1958) ali Štigličev film Tistega lepega dne (1962).

Lepoto in prelomni pomen časov zanesljiveje ugotavljamo, ko so oddaljeni. Med najzanesljivejše avtorje v tem pogledu spada Karl R. Popper (1902–1994), ki je v prvem delu knjige Odprta družba in njeni sovražniki²⁷² kot prelomen označil čas pred (peloponeško) vojno med Atenami in Šparto (431–404) in med njo, torej v 5. stoletju pred Kristusom. To je bil čas velikih bojev in razprav okrog demokracije in patriotizma (ki pomeni ohranjanje starih, očetovskih vrednot). Osebnosti, ki so se odlikovale v teh bojih in razpravah, so bili Antistenes (446–366), Aristofan (446–386), Demokrit (roj. 460), Evripid (480–406), Gorgias (483–375), Periklej (495–429), Protagoras (481–411), Sofoklej (496–406), Sokrat (470–399), Tukidid (460–400) … Te osebnosti imenuje Popper »velika generacija«. Ta generacija je po Poppru zaznamovala preobrat v zgodovini človeštva.

Trideset let nazaj (1987–1992) je preobrat doživela tudi moderna Evropa. Pod vplivom in na pobudo velikih osebnosti, kot so bili papež Janez Pavel II, ameriški predsednik Ronald Reagan, sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, poljski voditelj Lech Wałęsa, češkoslovaški Vaclav Havel, nemški kancler Helmut Kohl in zunanji minister Hans Dietrich Genscher, se je strgala železna zavesa, porušen je bil Berlinski zid, prišlo je do zgodovinske širitve Evropske unije in NATA. Bilo je konec hladne vojne, ki se je bila začela leta 1945. Na dnevnem redu so se pojavile dileme, ki spominjajo na grške boje in razprave.

V Jugoslaviji in na Slovenskem so dolga leta za »veliko generacijo« veljali komunistični voditelji, ki so po partizanski zmagi v drugi svetovni vojni prevzeli glavne položaje v Beogradu in Ljubljani. Glavna figura slovenskega dela te generacije je bil do svoje smrti Edvard Kardelj, ki so ga podpirali funkcionarji: Boris Kidrič, Boris Kraigher, Franc Popit, Sergej Kraigher, Mitja Ribičič, na koncu tudi Janez Stanovnik in Milan Kučan. Posebno zadnji je skušal iz komunistične generacije prestopiti v demokratično, kar se mu je deloma tudi posrečilo, saj je postal prvi predsednik samostojne Slovenije.

V resnici je nova slovenska velika generacija izšla iz oporečniške in opozicijske kulture, njen program se je začel oblikovati v Novi reviji²⁷³, dokončno obliko pa je dobil v Majniški deklaraciji 8. maja 1989 oz. v množičnem gibanju in koaliciji novih strank (SKZ, SDZ, SDSS, SKD, Liberalna stranka in Zeleni), ki se je imenovala Demos. Koalicija je na parlamentarnih volitvah leta 1990 zmagala z dvema programskima zahtevama: demokracija in samostojna država. Zmagi je sledilo obdobje političnih, gospodarskih in kulturnih sprememb, temu pa poleti 1991 vojna za Slovenijo, ki se je – kot običajno končala – z mirovnimi pogajanji in mednarodnim priznanjem konec leta 1991 oz. v začetku leta 1992. Od nastopa te generacije je minilo 30 let. Peter Jambrek je na slovesnosti ob prejemu odlikovanja zlatega reda za zasluge 23. decembra 2019 povedal naslednje:

»V zgoščenem zgodovinskem času poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bili na eni strani hierarhija, katere oblast ni bila demokratična, in na drugi strani  ljudsko gibanje ter duhovna skupnost, katere pogled na prihodnost je slonel na vrednotah slovenstva, svobode in evropejstva. Spominjamo se slovenske pomladi, v katere ospredju so bile tudi osebnosti, ki jih ni več med nami, in ostajajo za vedno v našem spominu: Andrej Bajuk (1943–2011), Viktor Blažič (1928–2014), France Bučar (1923–2015), Andrej Capuder (1942–2018), Drago Demšar (1942–2017), Taras Kermauner (1930–2008), Janez Menart (1929–2004), Tone Pavček, (1928–2011), Janez Pogačnik (1946–2003), Jože Pučnik (1932–2003), Marjan Rožanc (1930–1990), Veljko Rus (1929–2018), Primož Simoniti (1936–2018), Ljubo Sirc (1920–2016), Rudi Šeligo (1935–2004), Ivan Urbančič (1930–2016), Franc Zagožen (1942–2014), Ciril Zlobec (1925–2018), Dane Zajc (1929–2005),  in številni drugi.«

Posebna zanimivost v zvezi z generacijo, ki je 30 let nazaj ustanavljala samostojno državo, je v omejenosti njenega priznavanja, saj na njenem prizorišču še vedno nastopa – ali se nerada in neopazno umika – revolucionarna generacija, ki jo je Đilas imenoval novi razred. Njegovi člani veliki generaciji očitajo »zaslugarstvo« in žaljivo zavračajo »osamosvojitveno navlako«. V tem kontekstu je treba razumeti poseben dogodek leta 1993, ko so Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel vrnili odlikovanja zlati častni znak svobode, s katerimi jih je leto prej odlikoval predsednik Milan Kučan.²⁷⁴ V skupini odlikovancev je bil tudi Janez Drnovšek, ki odlikovanja ni vrnil. Šesterica je svojo odločitev pojasnila kot protest proti odlikovanju nekaterih članov revolucionarne generacije, ki so bili nasprotovali samostojnosti Slovenije in ki je sledilo odlikovanju velike generacije.²⁷⁵ Napetost odnosa med državotvorno veliko generacijo in revolucionarno generacijo iz leta 1945 je mogoče najti na mnogih področjih. Slovenske veteranske organizacije niso razdeljene le na Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB) in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ampak obstaja tudi več organizacij veteranov vojne za Slovenijo. Poseben problem je narodna sprava. Na Kongresnem trgu so postavili »spomenik žrtvam vseh vojn«, ki je sestavljen iz dveh – drug proti drugemu postavljenih – golih betonskih blokov brez napisa ali pojasnila.